Od Božje besede vedno, ko jo slišimo, pričakujemo oprijemljive napotke za vsakdanje življenje. Prav zadnjih nekaj nedelj je bilo takih napotkov veliko: o pohujšanju malih; prejšnjo nedeljo o kristjanovem odnosu do materialnih dobrin. Božja beseda nam vsakič, ko ji prisluhnemo, razkrije kakšen vidik resničnosti o nas, o človeku. In tako imamo danes priložnost, da razmišljamo o še eni veliki temi, to je o moči in oblasti.

Takoj na začetku je treba reči, da kakor denar in materialne dobrine same na sebi niso nekaj slabega, tudi moč in oblast sama na sebi nista nekaj slabega. Končno Boga samega kličemo 'Vsemogočni', on ima vso oblast nad svetom in vso moč.

Še več. Bog je svojo vsemogočnost in oblast že takoj na začetku stvarjenja želel deliti s človekom, ki ga je ustvaril. Adamu je rekel, naj gospoduje svetu in vsemu, kar je na njem. Toda človek je to oblast in moč zlorabil z izvirnim grehom; spremenil jo je v gospodovanje, v stiskanje šibkejšega. Bog je ob tem ukrepal. Kako? Ne tako, da bi človeku odvzel moč, ki mu jo je dal, ampak da se je sam spremenil v nemočnega. Odložil je svojo vsemogočnost: »Sam sebe je izničil tako, da je vzel nase podobo hlapca«, kot piše apostol Pavel Filipljanom. Moč je spremenil v služenje.

To je Jezus povedal apostoloma Jakobu in Janezu, ko sta si želela prvih mest v njegovem kraljestvu. V njegovem kraljestvu veljajo drugačna pravila kot v zemeljskem. Vladati s Kristusom, biti njegov minister, pomeni deliti z njim usodo križa; piti iz njegovega keliha, ki je kelih trpljenja. Resnična veličina, po kateri mora hrepeneti Jezusov učenec, je služenje, pozabljanje nase, na lastne ugodnosti in privilegije.

Iskanje privilegijev in ugodnosti je posebne vrste bolezen današnjega časa. Navadili smo se jemati življenje čimbolj lagodno, s čim manj naprezanja in s čim manj odgovornosti. Že od otrok naprej vsi zelo dobro poznamo svoje pravice, znamo se zanje zavzemati in biti glasni; dolžnosti in obveznosti pa kakor da se nas ne tičejo. Na življenje gledamo sebično in brez ozira na druge ljudi.

Zaradi takšnega gledanja pa današnjemu človeku Jezusova pot in njegov način vladanja nista zanimiva in privlačna. Oddaljevanje od vere, od krščanstva, od Jezusa ima svoj vzrok prav v takšnem sebičnem gledanju na življenje. Komu je danes privlačno Jezusovo povabilo: »Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik!«.

Ob tem se vprašujemo, ali je danes sploh še mogoče verjeti v drugačen način življenja, se pravi v krščanski način življenja, kjer je človeku na prvem mestu skrb za bližnjega, življenje v duhu služenja?

Je mogoče. Dokaz za to je današnja misijonska nedelja. Preko misijonarjev in misijonark, ki so vse zapustili in šli tja, kjer je revščina največja, kjer je namesto miru vojna in nasilje. To niso samo lepe besede. Misijonarji so živa resničnost. Mati Terezija, Peter Opeka – to niso pravljična bitja, niso »Janko in Metka«; to so resnični ljudje in resnični kristjani, ki so evangelij vzeli skrajno zares. Njihova slava je slava služenja, ki jim jo svet priznava tudi zato, ker sam tega ne zmore.

Če bo Cerkev ostala zvesta svojemu misijonskemu poslanstvu, bo tudi ostala izziv svetu; bo ostala močna, ker bo gospodovala s služenjem. Vedno bolj bo pomembna ta njena vloga, saj se svet vse bolj deli na revne in bogate, na velikaše, ki samo gospodujejo in na drugi strani na množice revnih in brezpravnih, ki so brez vsega.

Samo z misijonskim poslanstvom, ki je poslanstvo služenja, je krščanstvo prekvasilo svet in z ničemer drugim. Evangelij, ki je tudi nam oznanjen, oznanilo Boga, ki je ljubezen. Kristjani ga moramo živeti in širiti. Sv. Terezija Deteta Jezusa je zavetnica misijonov, pa ni tako rekoč nikdar stopila iz svoje samostanske celice, kaj šele v kakšno tujo deželo ali na kakšno drugo celino. Naslov zavetnice misijonov si je zaslužila s svojim redovnim geslom: »Moj poklic je ljubezen.«

Tudi naš krščanski poklic je lahko edino ljubezen. Svet, ki nas obdaja, tudi svet čisto blizu in poleg nas, ki je zato tudi naš svet, ne ve več za Kristusa. Zato tudi evangelija ne živi in ga ne zna živeti. Samo s poklicem ljubezni, zastonjskega služenja in podarjanja, bomo svojemu okolju spet vrnili tega izgubljenega ali zapravljenega Kristusa.

Prosimo Gospoda, da bi imeli v sebi dovolj zdrave ponižnosti in skromnosti in bi bili sposobni zasesti tisto mesto, ki nam gre in kjer bomo lahko zares koristni.

Franc Likar, župnik