Srečanje bogatega mladeniča z Jezusom je v novi zavezi ena redkih pripovedi o poklicanosti človeka k hoji za Jezusom, ki ima tako žalosten konec. Mladenič je bil najprej navdušen, poln dobre volje in idealizma. Vendar se je vse spremenilo in je postal užaljen, ko mu je Jezus povedal, da je hoja za njim drugačna, kot si jo predstavlja. Glavni razlog je bila njegova pretirana navezanost na materialni svet, na imetje in bogastvo.

Ta neprijetni razplet srečanja z bogatim mladeničem je bil za Jezusa priložnost, da posvari svoje učence pred nevarnostjo bogastva. »Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kot bogatin v nebesa.« Ob tem Jezusovem stavku, ki nam je iz evangelija zelo poznan, se je v zgodovini Cerkve in družbe porodilo veliko poenostavljenih sodb: materialni svet je nekaj slabega, kristjan mora skrbeti samo za duhovnost. Materialne skrbi nič ne veljajo… Pomislimo tudi na številne ugovore proti Cerkvi: zakaj ima Cerkev imetje in se ga tako oklepa,…. Kako je Cerkev bogata…

Ti ugovori so stari toliko kot je stara Cerkev. Prvi je začel Juda Iškarijot. On je imel »blagajno« apostolskega zbora. Tudi Jezus in apostoli so potrebovali materialno osnovo. Z denarjem, ki so ga imeli, ni bilo noč narobe, sicer bi je gotovo ne imeli. Če bi bil denar nekaj slabega, Jezus ne bi dovolil, da ga imajo. Nekaj pa je narobe s tistim, ki ga nosi. Juda Iškarijot je bil na denar preveč navezan, bolj kot na Jezusa. Za denar je Jezusa izdal. Prav tako bogastvo, ki ga ima bogati mladenič iz današnjega evangelija ni nič slabega. Jezus ni rekel, naj vrže proč, kar ima, ampak naj razda ubogim. Nekaj je torej narobe z mladeničem: tako zelo je navezan na imetje, da ne vidi revežev, ki bi jim mogel pomagati. Tako je z vsakim človekom, z vsako institucijo, tudi s Cerkvijo in kristjani. Nič ni narobe, če materialne dobrine ima; narobe je, če z njimi ne služi ljudem. Grešna je torej navezanost.

Sveti Maksim spoznavalec je zapisal: »Za nevezanost na bogastvo so trije vzroki: ugodje, nečimrnost in pomanjkanje vere.« Prva dva razumemo: ugodje in nečimrnost. Da je vzrok te navezanosti pomanjkanje vere - ? In – presenetljivo: Maksim Spoznavalec pravi, da je pomanjkanje vere najtežji od vseh vzrokov! Pohotnež ljubi denar, da ga zapravi za svoje užitke; nečimrnež zato, da si kupuje slavo; človek, ki mu manjka vere, pa zato, da bi ga skril, ker se boji za prihodnost in premalo zaupa v Božjo previdnost: boji se starosti, lakote, bolezni… Ta človek, pravi, bolj ljubi denar kakor Boga, Stvarnika vsega, katerega previdnost in ljubezen seže dlje od njegovih skrbi. Bogastvo je torej najbolj nevarno takrat, kadar človeku postane nadomestek za Boga.

Ko je bogati mladenič pristopil k Jezusu, je pred njim spoštljivo padel na kolena. Mimogrede: kdo od nas je to storil, ko je prišel v cerkev?! Torej je Gospoda zelo spoštoval. Vemo, da je v judovstvu – od Abrahama dalje veljalo bogastvo za blagoslov; neke vrste zakrament. Poštene, pravične, verne in zvest je Bog nagrajeval z zemeljskim bogastvom. Bogastvo je pomenilo Božjo naklonjenost. Z Jezusovim prihodom na svet pa se glede tega očitno nekaj spremeni. Jezus nad materialno postavlja neko drugo bogastvo. Katero, smo izvedeli iz prvega in drugega berila. Pisatelj prvega berila piše, da je pravo bogastvo modrost. Novozavezno berilo pa piše, da je pravo bogastvo Božja beseda. Apostol Pavel piše Hebrejcem, kaj vse more Božja beseda sprožiti v človeku.

In če dodamo še sporočilo evangelija: najvišje bogastvo je biti z Jezusom, biti njegov učenec.

Sveti Janez Vianey je rekel, da zemeljsko bogastvo prej ali slej postane pepel, prijateljstvo z Jezusom pa z leti postaja vse bolj dragocen zaklad, dragocenejši od zlata.

Bogati mladenič je bil povabljen, naj bogastvo razdeli ubogim. Še en vidik prave modrosti in pravega bogastva; ljubezen do bližnjega, ljubezen do ubogih. Povabljen je v ljubezen. Jezus mladeniča vzljubil, piše evangelij. A mladenič žal ni bil sposoben, da bi mu odgovoril z enako držo: da bi tudi on vzljubil Jezusa. Bogastvo, ki ga je imel, je bilo prevelika ovira.

S to kretnjo in s tem povabilom Jezus stopa k vsakemu od nas in pričakuje, ne sili, ampak le vabi – naj se osvobodimo vsega, kar utegne biti nadomestek za Boga. Šele takrat, ko se notranje osvobodimo navezanosti na stvari, smo sposobni sprejeti njegovo ljubezen in mu jo vračati.

Franc Likar. župnik