»Ni dobro za človeka, da je sam.« Tako je razmišljal Bog preden je Adamu ustvaril družico Evo. Za nobenega človeka ni dobro, da je sam. Človek ne more živeti sam, izoliran od drugih ljudji. Ljudje smo socialna bitja, ustvarjeni, da živimo drug z drugim. Pa ne samo to, človek sam zase je nepopoln, je na nek način samo »pol« človek. Adam je med nepregledno množico ustvarjenih bitij zaman iskal bitje, ki bi bilo njegova dopolnitev. Bog je to videl in ustvaril mu je pomočnico, primerno prav njemu. Šele oba skupaj sta bila Božja podoba. Dokler je bil samo Adam nikjer v svetopisemskem poročilu o stvarjenju ni zapisano, da je bil Adam Božja podoba. Božja podoba sta Adam in Eva. Bog pa je ljubezen.

Medsebojna ljubezen, v katero sta povabljena Adam in Eva ju naredi podobna Bogu. Ljubezen vedno potrebuje drugega, nekoga, da se mu razodene. In ko se razodene, tudi spoznava, zbližuje in združuje. Prvi dokaz za to je Adam, ki je zagledal Evo in rekel: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« Mož in žena si gledata iz obraza v obraz: oseba z osebo, z enako naravo, z dostojanstvom, drug drugemu sta dar in dopolnitev in sta nerazdružna. Mož in žena nista nerazdružna zaradi neke postave od zunaj, ampak zaradi notranjega reda, zaradi ljubezni, ker sta tako ustvarjena in ker ju združuje Bog. Ljubezenska vez med možem in ženo je udeležba pri samem Božjem življenju, zato je ne vzpostavlja človek sam in je tudi človek sam ne more prekinjati.

To resnico potrdita mož in žena, ko skleneta zakon. Zato ljubezenska vez ne more nastati niti biti uničena po človekovi odločitvi. Za Jezusa je zaradi tega zakon neločljiv, ne zaradi predpisov. To je mislil, ko je povedal farizejem, zakaj je Mojzes dovolil ločitev zakona. Ne opira se na postavo in zunanje norme, ampak poudarja ljubezen, ki je neugasljiva Božja moč. Bog jo polaga v človekovo srce, ni sad človekove volje. Zakonska zveza ni breme, ampak je opora in blagoslov, ki ga daje Bog. Zakonska vez med možem in ženo ni pogodba z nekimi posledicami in obveznostmi, ampak sveta zaveza dveh oseb. Sveta, ker ji je svetost nujno potrebna, da vir ljubezni ne usahne. Iz te svetosti rastejo otroci. Potem, ko današnji evangelij govori o svetosti zakonske zveze med možem in ženo, govori o otrocih. Otroci so sad te svete zveze. Četudi danes govorimo, da otroci odraščajo in se oblikujejo ob raznih vplivih zunanjega sveta, je vendarle najbolj res, da rastejo iz svetosti domače družine. Svetost je neuničlijva sila, ki jo Bog zelo čuva. Svetost zakoncev, staršev, očeta in matere bo otroka vedno spremljala in otrok jo vse življenje nosi s seboj, pa naj ga življenje še tako premetava sem in tja. Svetost staršev mu bo prihajala iz podzavesti na dan, hote ali nehote. Spomnil se bo: če so moji starši ravnali tako in tako in so bili srečni, in je bila naša družina srečna, potem je to tudi zame način, je to tudi moja pot. Tega glasu ne bo mogel utišati. Svetost njegovih staršev mu bo zanesljivo trkala na vest in bo želela oblikovati tudi njegovo življenje.

Ko je Jezus v današnjem evangeliju blagoslavljal otroke, je rekel: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« Morda komaj slutimo težo teh besed. Ne pomenijo samo otroške preprostosti in nenarejenosti, iskrenosti in poštenosti, brez katere nismo Bogu všeč. Lahko te besede razumemo tudi kot poziv, da otrok mora sprejeti Božje kraljestvo. Otrok ima pravico do Božjega kraljestva. Če mu starši ne odprejo vrat Božjega kraljestva, bodo tudi njim ostala zaprta. Bog želi otroke blagoslavljati in starši mu to omogočijo, ko skrbijo, da otrok raste v Božji ljubezni zakramentov in jih učijo ljubiti Boga.

Smo na začetku meseca rožnega venca. Ne izmikajmo se molitvi in ne opravičujmo se, da ni časa. Za ljubezen mora biti čas, sicer je ni.

Kadar molimo, Gospod polaga na nas roke in nas blagoslavlja: na male in velike Božje otroke.

Franc Likar, župnik