Jezus je s svojimi učenci na poti v Jeruzalem. Vso pot se pogovarjajo. Spotoma Jezus nagovarja tudi druge ljudi, ki jih srečujejo ob poti. Apostol Janez se je Jezusu pritožil, da je bil med temi ljudmi človek, ki je izganjal demone, a ne pripada Jezusovim učencem. Jezus ga je opomnil, da ne razmišlja prav. Kdo ima pravico Bogu določati, kdo sme in kdo ne sme širiti vero vanj. Zgodilo se je isto, kar se je zgodilo v stari zavezi, kot smo brali v prvem berilu. Jozue je stopil k Mojzesu, naj pove prerokovati dve tujcema. Mojzes ga je zavrnil: »O, da bi vse ljudstvo prerokovalo!« To je tudi Jezusova želja. S tem, da smo pri krstu postali del Božjega ljudstva in člani Cerkve, smo postali deležni Kristusove preroške službe. To je poslanstvo, ki se mu ne smemo izneveriti, niti nam ga nihče nima pravice kratiti!

Poglejmo to preroško poslanstvo od blizu. Najprej ga živijo starši v svojih družinah. Oče in mati sta svojim otrokom preroka – oznanjevalca, pričevalca in delivca Božjih darov. Da bi le vsi starši to tudi resnično bili!

Na poseben način uresničujejo svoje preroško poslanstvo verniki, ki so vključeni v različne dejavnosti v svoji župniji. Danes si ne moremo predstavljati pastoralnega dela brez sodelovanja vernikov. V poučevanje verouka so nujno vključeni katehisti in katehistinje. Različne skupine: zakonske in družinske, dobrodelne, študentske in mladinske lahko obstajajo in delujejo samo ob požrtvovalnih vernikih. Zelo na mestu je želja, ki jo je izrekel Mojzes – da bi vse ljudstvo prerokovalo. To je danes želja vsakega duhvonika in vsakega škofa: da bi bili vsi verniki dejavno vključeni v življenje Cerkve kot »preroki«, da ne bi prav nihče ne bil nedejaven, nekje ob strani, ko bi v Cerkvi videl zgolj servis za trenutke, ko od Cerkve potrebuje neko uslugo. To ni življenje iz krsta, pri katerem vsak kristjan prejme poslanstvo. Premalo je samo pričakovati, kaj ti bo skupnost, župnija z duhovnikom ponudila. Bog je pri krstu in birmi vsakega pooblastil, da sme in mora biti dejaven član skupnosti, ki ji pripada.

In nenazadnje, v preroško službo smo postavljeni tudi za tiste, ki so zunaj, ki ne hodijo z nami, kakor je ocenil apostol Janez, ko je pri Jezusu protestiral. Biti moramo preroki Božje ljubezni tudi tistim, ki drugače mislijo, drugače ravnajo, imajo drugačne navade, drugačno kulturo in vero. To pomeni, da se pred njimi svoje vere ne sramujemo, da je ne skrivamo in se tolažimo s floskulo, ki so nam jo vsilili, da je vera zasebna stvar. Vera je zasebna stvar, ki pa mora stopiti iz mene, na plano! Kako so danes pogumni številni preroki nevere, preroki brezboštva, preroki smrti, preroki sovraštva in nasilja. Kaj pa mi?

Druga svarilna beseda iz današnjega Jezusovega potovanja po Galileji se nanaša na nevarnost pohujševanja in zavajanja v greh. Jezus najprej meri na pohujšanje, ki prihaja od zunaj: iz pokvarjenega sveta, od pokvarjenih ljudi, ki pohujšujejo 'male'. S tem ne misli samo na otroke, ampak na vse kristjane, na vse verne: svet nas ima vedno za manjše od sebe, otročje in pomilovanja vredne. Odveč je naštevati oblike in načine pohujševanja, preveč jih je . Pomembno je vedeti to, da se vsa mogoča pohujšanja lahko nabirajo kakor usedlina v človekovem srcu, da postanejo njegova last. Jezus opozarja, da celo do te mere, da človek postane nevaren sam sebi; da pohujšuje samega sebe: s svojimi rokami, nogami in očmi. Počne stvari, ki jih ne bi smel, hodi po poteh, ki bi se jih moral izogibat in pasti svoje oči na stvareh, ki mu kvarijo duhovni pogled,.

Temu se je treba upreti neusmiljeno in za vsako ceno, tudi če je še tako boleče. Znova ugotavljamo, da nam je potrebna pomoč . Zato je prav, da vsak dan v očenašu iskreno molimo tisto prošnjo: 'ne vpelji nas v skušnjavo.'

Franc LIkar. župnik