Jezus je vsak trenutek, ki ga je preživel s svojimi učenci, izkoristil za poučevanje. Vsaka okoliščina, v kateri so se znašli, je bila zanj priložnost za nauk: o Očetu v nebesih, o medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega, o molitvi…, pa tudi o svojem skorajšnjem trpljenju in smrti na križu. Učenci so Jezusove besede enkrat razumeli bolj, drugič manj, včasih pa tudi nič. Prav to se je zgodilo tokrat. Jezus je napovedal svoje trpljenje in smrt. Jezus sam bo izdan in umorjen. To je njegova svobodna odločitev. On, Božji Sin je prišel na svet kot Gospodov služabnik, da bo deležen popolnega ponižanja in izničenja, »zaničevan, zadnji med ljudmi, mož bolečin, izkušen v trpljenju« (Iz 53,3). Napovedi Jezusovega trpljenja pa je sledilo to, o čemer smo brali v današnjem evangeliju. Kar osupnemo nad nerazumevanjem učencev, ki se ob takšnem Jezusovem sporočilu prepirajo, kdo od njih je največji! Niso razumeli in sedaj so padli na izpitu.

Bistvo njihovega razpravljanja o tem, kdo je največji, je bil napuh. Jezus pa ima za napuh zdravilo. To je ponižnost. A to zdravilo ni poceni. Jezus jim je pokazal pot, kako bodo prišli do njega: »Če hoče biti kdo prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

V resnici Jezus sploh ne pravi, da si ne smemo želeti biti prvi, da je to greh. Razodeva pa drugačno pot do prvega mesta in drugačen način, da ga dosežemo, kot to razumejo apostoli.

Pa ne samo apostoli; mi vsi imamo težave z razumevanjem tega Jezusovega nauka. Cilj kristjanovega življenja ni iskanje prvega mesta med izbranci. Kristjan je poklican k dobroti, k služenju. Samo služenje naredi kristjana zares velikega, ker je samo tako podoben Jezusu Kristusu, ki je postal služabnik nas vseh.

Zgodovina pozna veliko 'prvih' ljudi, pomembnih, velikih, zaslužnih za tok zgodovine. Vendar imena večine od njih ostajajo zapisana zgolj v šolskih učbenikih. Edino zaradi tega ne izginejo iz spomina ljudi. Drugače ostajajo zapisana v zgodovini imena tistih, ki so vzeli zares Jezusov način izbiranja prvih mest. To so tisti, ki so bili veliki v služenju; namesto da bi povzdigovali sebe, so dvigali druge. Ena izmed teh je bl. mati Terezija iz Kalkute. Ona ostaja zapisana v zgodovini, četudi jo vsi učbeniki zgodovine obidejo, ker je zapisana je v srcih, ne na papirju.

Služenje – kažipot za prihodnost Cerkve

Takšnih velikanov služenja bližnjemu, kot je mati Terezija je v zgodovini Cerkve veliko in so velik zaklad in kažejo prihodnost. Danes nas vse bolj prevzema zaskrbljenost za prihodnost Cerkve. Vsak strah je odveč, če bomo vzeli zares Jezusov stavek: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Papež Frančišek to zelo dobro razume. Zaveda se, da je prihodnost Cerkve v služenju. Posloviti se mora od sleherne skušnjave gospodovanja in se skloniti k človeku: ubogemu, lačnemu, zatiranemu… To je vodilo njegovega papeževenja. Pri eni od jutranjih pridig je dejal: »Učenec, ki ne služi drugemu, ni kristjan!« Papež opozarja na nevarno skušnjavo egoizma, ki človeku prišepetava: »Jaz sem kristjan, kar se mene tiče, sem v miren; hodim k spovedi, k maši, izpolnjujem zapovedi.« Toda to ni krščanska drža. Resnično pomembno za kristjana je služiti drugim: služiti Jezusu v otroku, bolniku, ostarelem, osamljenem, lačnem.

Kako usodnega pomena je za prihodnost Cerkve in krščanstva drža služenja, papež govori tudi v okrožnici Veselje evangelija. Njegovo razmišljanje o tej temi lahko strnemo v kratko misel: Veselje evangelija je služenje!

»Iz naše vere v Kristusa, ki je postal ubog in vedno blizu ubogim in izključenim, izhaja skrb za celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov družbe… Kristjani, ki jih spodbujajo njihovi pastirji, so na vsakem kraju in ob vsaki priložnosti poklicani, da slišijo krik ubogih…. V Božjem srcu je prednostno mesto za uboge. Kristus sam je postal ubog. Ves njegov nauk je zaznamovan z ljubeznijo do ubogih. Z ubogimi se je istovetil. Učil je, da je usmiljenje do njih ključ v nebeško kraljestvo.« Kristjanovo služenje se mora oblikovati po podobi Jezusovega služenja. Ta Kristusova drža mora skozi vse čase, tudi danes, navdihovati Cerkev v odločitvi za uboge. Od ubogih se učimo; papež si najbolj želi 'ubogo Cerkev za uboge'.

Odločitev za služenje je odločitev za prihodnost Cerkve. Cerkev ima svetlo prihodnost, če bomo kristjani vzeli zares Jezusovo navodilo, naj postanemo služabniki.

Franc Likar, župnik