Osrednje vprašanje celotnega Markovega evangelija se glasi: »Kdo je Jezus?« Z vsem, kar Marko piše v evangeliju, se trudi odgovoriti na to vprašanje. Marko je pisal evangelij, ko je bil spomin na dogodke v zvezi z Jezusom v ljudeh še zelo prisoten, mnogi Markovi sodobniki so Jezusa osebno poznali, ga vsaj kdaj srečali. Razumljivo je, da je bilo to vprašanje zelo pristno, ko se je vsepovsod govorili, da je Jezus vstal od mrtvih in ko se je ob tem sporočilu oblikovala prva skupnost kristjanov, Jezusovih učencev.

K iskanju odgovora na to vprašanje pa je ljudi, zlasti pa svoje učence, spodbujal tudi Jezus sam. Tako smo danes v evangeliju slišali zelo konkretno Jezusovo vprašanje učencem o tem, kaj ljudje o njem govorijo, za koga ga imajo. Še bolj pa jih izzove z vprašanjem, kakšen pa je na to vprašanje njihov odgovor, kaj pa oni o njem mislijo in za koga ga imajo.

O tem, kaj pravijo ljudje o Jezusu, ni posebno težko najti odgovora. Tudi apostoli niso bili v posebni zadregi. Odgovori so kar deževali. Kaj pravijo drugi o Jezusu, piše v knjigah, na internetu; vsepovsod slišimo mnenja o Jezusu.

Vprašanje, kdo je Jezus se nas na poseben način dotakne na začetku veroučnega leta. O Jezusu bodo otroci brali v učbenikih, slišali pri verouku veliko lepega in pomembnega za spoznavanje vere, Jezusa. To bo vse leto kot rdeča nit vsega veroučnega dogajanja. Z gotovostjo lahko rečemo, da otroci hodijo k verouku zato, da bi spoznavali Jezusa; pa ne samo otroci, ampak ob njih vsi mi, zlasti starši. Jezusa pa ne bomo spoznavali zgolj zaradi nabiranja znanja, ampak predvsem zato, da bi tudi sami našli svoj odgovor: kdo je Jezus zame, kaj pa jaz pravim. Do odgovora na to vprašanje pa se ne pride tako zlahka. Noben veroučni priročnik ne daje takojšnjega odgovora.

Kako pa?

Pomisliti moramo na okoliščine, v katerih je Jezus postavil učencem to vprašanje. Zgodilo se je med potjo, ko so učenci potovali z Jezusom. Do odgovora na vprašanje, kdo je Jezus, pridemo, ko se z Jezusom družimo, se z njim pogovarjamo, bivamo z njim, hodimo z njim po svojih poteh in opravkih. Imeti ga ob sebi, kjerkoli smo in karkoli delamo. Imeti ga v mislih, imeti ga v srcu – hodiš s tistim, ki ga imaš rad.

Družim se z njim v molitvi, tudi v pogovorih z drugimi ljudmi.

Druga okoliščina, v kateri je Jezus postavil učencem vprašanje o sebi, je čas. To se je zgodilo po čudežni pomnožitvi kruha, kjer je napovedal evharistijo. Jezus je kruh življenja. Spoznavamo ga v ehvaristiji, pri sveti maši. Zelo podoben dogodek je tisti na veliko noč zvečer, ko se je prikazal učencema na poti v Emavs. Učenca sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Odveč je govoriti, kako je nedeljska maša nepomembna za spoznavanje Jezusa, da je dovolj verouk enkrat na teden. Srečanje z Jezusom za evharistično mizo je bistven prostor srečevanja z Gospodom in tu ga spoznavamo.

Tretja okoliščina pa je sama vsebina Jezusovega pogovora z učenci med tisto potjo. Govoril je o trpljenju. O svojem trpljenju za nas, o križu, ki ga je čakal. Ko Kristus pove, da bo moral veliko trpeti, s tem poudari, da nas tako ljubi, da se njegova ljubezen ne bo ustavila niti pred trpljenjem in smrtjo. Poudari pomen ljubezni. Krščanstvo ni vera trpljenja, ampak ljubezni. Res pa je, da ljubezen ni romantika, kot v kakšnem ameriškem filmu, da ljubezen ni samo prostor za užitke. Ljubezen, če je prava in pristna, je spodobna iti skozi trpljenje, preizkušnje. Ljubezni ni brez trpljenja. Mnogi menijo, da bodo ljubili brez trpljenja. Kristus pa pove in pokaže, da je to prevara.

Tako je ob vsem tem tudi res, da odgovora na vprašanje »Kdo je Jezus« ne bomo našli enkrat za vselej; vse življenja ga »iščemo in najdemo« hkrati; vsak dan znova; v veselju in žalosti, v gotovosti in v dvomih. Pomembno je le eno; da v iskanju vztrajamo in se ne utrudimo.

Franc Likar, župnik