Človeka navadno ocenjujemo in presojamo po tem, kaj mu je pomembno in kaj mu je nepomembno; kaj mu je sveto in kaj mu ni sveto; kaj mu je vrednota in kaj mu ni. Ob tem se nam postavlja vprašanje, ali si sme človek sam postavljati merila, kaj je pomembno in kaj ni.

Odgovor na to vprašanje nam daje današnja Božja beseda, ki razpravlja o Božjih zakonih na eni strani in o človeških zakonih na drugi strani. Med Božjimi in človeškimi zakoni so pogosto zelo velike razlike. Glavna razlika je v tem, da so sveti in nedotakljivi samo Božji zakoni, medtem ko so človeški 'od danes do jutri'. Zato človeških zakonov ne moremo postavljati na prvo mesto. Jezus v evangeliju pravi, da so Božji zakoni zapisani v človeško srce. Božji zakoni torej 'poganjajo' človekovo življenje naprej. Če Božji zakoni ne poganjajo človekovega srca, sledi smrt.

Sveto pismo velikokrat uporablja besedo srce. Pri tem ne misli na telesni organ, ampak na središče človeka. V podobi srca povzema dejavnosti notranjega življenja: srce spoznava, se odloča, čuti, se zahvaljuje, veruje in zaupa. Predanost srca Bogu pomeni celostno pripadnost Bogu. Podobno v vsakdanji govorici rečemo za nekoga, da je dobrega srca. Pri tem mislimo, da je dober človek. Zato pa je tako potrebno skrbeti za čisto srce, kajti iz srca sledijo dejanja. Človek mora zelo skrbeti za čisto srce. Če je srce umazano, ne more iz njega prihajati drugo, kot umazanija.

Danes mnogi očitajo Cerkvi razkošnost: razkošna bogoslužna oblačila, dragocene umetnine, dragoceno opremo…. Obenem pa jih prav nič ne motijo razkošne zabave, megalomanske scene rok koncertov, politične in druge parade…

Bogoslužje in vse naše obnašanje v cerkvi lahko res postane pozunanjeno, na kar nas opominjajo preroki v stari zavezi. Njihove besede navaja tudi Jezus v današnjem evangeliju. Kristus ostro zavrača golo pozunanjenost, ki se rada spremeni v razkazovanje in napuh. Tega nismo obvarovani niti v cerkvi, ko jo krasimo in lepšamo. Ne pozabimo, da smo edini pravi okras oltarja, pri katerem se zbiramo, kristjani sami, s svojimi čistimi srci. Zunanjost mora biti izraz našega srca. Slovenski pregovor pravi: »Česar je polno srce, to usta govore.« Kristus graja držo, ko zunanjost ni odsev notranjosti, ampak je le hinavsko hlinjenje, igranje; naša notranjost pa je prazna in nismo zares predani Bogu.

Zanimivo je, da so števili svetniki veliko dali na lepoto bogoslužnih prostorov in opreme. Tak je bil sveti Janez Vianey, arški župnik. Sam je živel skromno in revo, a cerkev ni bila nikoli dovolj lepa, svete posode nikoli dovolj dragoceno pozlačene. Prav tako sveti Leopold Mandič in mnogi drugi: za Boga ni nikoli dovolj lepo. To je bil izraz njihove pobožnosti, hkrati pa tudi zavesti, da je človeku, ki mu je dragocen Bog, dragocen tudi človek. Človek, ki z ljubečim srcem vse naredi za Boga, bo imel enako ljubeče srce tudi za bližnjega – seveda pod pogojem, da njegova pobožnost ni zgolj zunanjost. Vsega, česar je vreden Bog, je vreden tudi človek. To je Božja volja, Bog noče slave zase, ampak za človeka, ki ga je ustvaril kot svojo podobo. Bog je dovolj svet tudi brez nas. Ko dajemo Bogu čast, jo dajemo sebi in jo dajemo našim bližnjim, ker gledamo z Božjimi očmi.

Karkoli delamo dobrega, naj bo za Boga, kot rečemo (v cerkvi) ali za človeka v vsakdnajem življenju, mora bit narejeno iz srca, to je s čistim namenom. Čisti in iskreni nameni dajejo vrednost našim dejanjem. Takim Jezus obljublja: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.«.

Franc Likar, župnik