Z današnjim evangeljskim odlomkom zaključujemo pripovedi apostola Janeza o kruhu življenja, o evharistiji. Skozi pet nedelj smo doživljali stopnjevanje napetosti, saj so bile Jezusove besede vedno bolj zahtevne in so poslušalci povedano vedno težje sprejemali. Od vsega pa je najbolj dramatičen današnji zaključek. Nekateri sploh niso mogli sprejeti vsega tega in so odšli. To odhajanje je bilo najbrž kar množično, tako da se je na koncu Jezus obrnil k dvanajsterim, ki so bili verjetno med redkimi, ki so ostali in jih naravnost vprašal: »Ali hočete oditi tudi vi?« Ob tem vprašanju so se apostoli odločili, da ostanejo. Odločili so se za Kristusa.

Ob poslušanju tega odlomka smo tudi mi povabljeni, da obnovimo našo odločitev za Kristusa. V preteklosti ni bilo čutiti tolikšne potrebe po takšni osebni odločitvi, ker nas je versko izročilo, skupaj z vsemi verskimi navadami, ki smo jih doživljali v svojem okolju, kar samo usmerjalo v krščansko ravnanje. Vsi vemo in doživljamo, da danes še zdaleč ni več tako. Kakor se danes zdi neverjetno, da bi starši mladim izbirali, s kom se bodo poročili, je enako tudi na področju vere. Ne živimo v času, ko bodo drugi odločali o naši veri, o našem načinu verovanja, o življenju vere v praksi. Vemo, da je tako prav, da je svoboda potrebna dobrina, vendar pa moramo ob tem vedeti tudi, da je potrebna velika odgovornost. Ljudje se moramo o mnogih stvareh sami odločati, tudi glede vere. Najslabša je svoboda brez odgovornosti; da človeku okolje pusti svobodo pri odločanju, a da se človek v tej svobodi ne odloči za nič.

Na to nas na poseben način spomni drugo berilo. Apostol Pavel govori o ljubezni moža in žene v zakonu in jo primerja ljubezni Kristusa do Cerkve. Gre za svobodno in hkrati odgovorno odločitev. Kakor fant vzljubi dekle in dekle vzljubi fanta in z vso svobodo in odgovornostjo skleneta zakon, tako Kristus je vzljubil Cerkev.

Kristus je vzljubil Cerkev. In ti? Danes je v zraku parola 'Kristus da, Cerkev ne'. Kristjani brez Cerkve. Temeljni razlog za nesporazum je skoraj vedno v tem, da pod besedo Cerkev ljudje razumejo papeža, škofe in duhovnike. Prav te imajo v mislih, ko razpravljajo, o tem, kako Cerkev dela takšne in drugačne napake; zakaj je Cerkev tako rekla, zakaj Cerkev to dela….

Tako bo vse dotlej, dokler ne bomo odpravili miselnosti, da so Cerkev samo njeni voditelji. Cerkev smo vsi krščeni. Kakor država niso samo politiki, ki so tudi 'takšni n drugačni'. Samo tako se bo spremenilo naše gledanje na Cerkev na boljše. Če človek gleda barvno okno kakšne cerkve od zunaj, z ulice, bo videl samo koščke temnega in umazanega stekla. Toda če vstopiš vanjo in od znotraj pogledaš barvno okno v smeri svetlobe, boš videl čudovito igro barv in oblik, ki jemljejo dih. Enako se dogaja s Cerkvijo. Kdor jo gleda od zunaj, ne bo videl drugega kot njeno neskončno bedo, kdor pa je opazuje od znotraj, z očmi vere, v smeri svetlobe, ki je Kristus, bo videl tisto, kar je videl apostol Pavel – videl bo skrivnost.

Ali hočete oditi tudi vi? Koliko jih resnično odide. Takšne Cerkve nočemo. Ko bi se le zavedali teže svoje odločitve. Teže lahkomiselnega kazanja s prstom na gube Cerkve. »Cerkev bi imela eno gubo manj, če bi jaz v svojem življenju naredil en greh manj; je rekel francoski pisatelj, ki je napisal Malega princa.

In nadaljuje: »Ker sem tudi jaz eden izmed njih (namreč kristjanov), svojih ne bom izdal, pa naj bi storili karkoli. Pred tujci ne bom govoril proti njim. Če jih lahko vzamem v bran, jih bom branil. Če me bodo sramotili, bom to sramoto skril v svoje srce in molčal. Mož ne bo šel od hiše do hiše in svoje sosede obveščal, da je njegova žena vlačuga. S tem ne bo rešil svoje časti.

Kristus je vzljubil Cerkev. Z vsem, kar se je našlo v njej, tudi z lastnim izdajalcem. Sami smo del te iste Cerkve in deležni smo iste njegove ljubezni; da jo sprejemamo in dajemo naprej.

Franc Likar, župnik