Že nekaj nedelj zaporedoma nas Božja beseda vabi k razmišljanju o Božjem kruhu. V današnjem evangeliju Jezus spregovori o svojem mesu in svoji krvi, kot o nujni hrani in pijači za človeka, ki želi imeti v sebi življenje. Ta trditev je težka: za razum in za srce. Jezus se je tega zavedal, zato je poslušalce nanjo dobro pripravil. Del te priprave so evangeljski odlomki preteklih nedelj. Poslušali smo o čudežni pomnožitvi kruha v puščavi, temu je sledil Jezusov nasvet, naj ne delamo samo za jed, ki mine, ampak tudi za jed, ki more nahraniti naše duše.  Prejšnjo nedeljo se nam je Jezus sam predstavil kot kruh življenja. Judje niso tega razumeli in so godrnjali. V današnjem evangeliju Jezus to svojo trditev pove še odločneje, ko pravi, da mora tisti, ki hoče živeti, jesti njegovo meso in piti njegovo kri. Ob tej Jezusovi trditvi Judje niso samo godrnjali, ampak se je med njimi razvnel tudi prepir. To je bilo preveč. Toda Jezus te trditve noče in ne sme omiliti, saj je v njej vsa resnica o njem. Jezus s temi besedami razodene smisel in pomen svojega prihoda na svet. Ni prišel zato, da bi ljudem delil kruh, kakor je to storil takrat, ko so bili sredi puščave lačni. On sam je kruh, hrana in pijača: njegovo meso in njegova kri. Ljudje prejemamo resnično življenje iz njegove človeškosti, iz njegovega mesa, darovanega za nas. Jezus ne deli nečesa, kar bi prejel od zunaj, od nekoga drugega, kakor je bil kruh v puščavi. Jezus deli samega sebe.

Jezus je Beseda, ki je postala meso in se na križu daruje za nas. To je dejanje neizmerne, največje ljubezni, ljubezni do konca, ki nam jo je Bog razodel. Ob tolikšni ljubezni človek ne sme ostati hladen in neprizadet. Jezusove besede: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi«, se slišijo skoraj kot svarilo in grožnja; besede, ki sledijo, pa kakor ukaz: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Jezus ve, da brez te hrane in pijače ne moremo biti v edinosti z njim in z Očetom. Prevelika je bila žrtev na križu, da bi jo človek smel obiti, se ne zmeniti zanjo in ne bi s tem tvegal svojega prijateljstva z Bogom.

Prvi kristjani so se tega močno zavedali. Ostala so nam njihova nešteta pričevanja, kako brez Jezusovega mesa in krvi, brez evharistije ne morejo živeti. Norčevali so se iz njih, jih zmerjali z ljudožerci, jih mučili in pobijali. Bolj kot so pritiskali nanje, bolj je bila trdna njihova vera in ljubezen do Jezusa, ki jih je krepil s svojim telesom in krvjo.

Kaj pa mi? Priznati moramo, da je danes naše čutenje v marsičem bolj podobno čutenju in godrnjanju Judov, kakor gorečnosti prvih kristjanov. Zdi se, da se prenekateri kristjan nejevreno vprašuje »Kako nam more ta dati jesti svoje meso in piti svojo kri?« To vprašanje in dvom obenem ni tuj že najmlajšim, prvoobhajancem, ko jim duhovniki, včasih zelo nemočno skušamo približati resničnost evharistije.

Zdi se, kot da Jezusa v evharistiji ne potrebujemo več tako zelo kot so ga nekoč. Za udobno življenje, ki je cilj skoraj vsega dogajanja v naši družbi, Jezusa pač ne potrebujemo. Iz nedeljske maše smo naredili dolgočasen obred, pri katerem duhovnik nekaj »bere« in mi nekaj »poslušamo« in gremo domov, veseli, da bomo imeli en teden mir…

»Časi se spreminjajo«, se pogosto sliši. Ali na boljše ali na slabše? In še »Cerkev bo morala popustiti, z zategovanjem boste izgubili še teh nekaj vernikov…« Kakšno pot v prihodnost bo s svojimi voditelji ubirala Cerkev, niti ne vemo. Upamo, da evangeljsko. Zelo gotovo pa je eno: tudi če bo Cerkev popuščala, Jezus besed iz današnjega evangelija ne bo prirejal našemu okusu. Ne zato, ker bi Jezus »zategoval«, ampak ker predobro ve, da brez njegovega mesa in krvi v nas ne bo življenja. Kruh je postal Meso in vino je postalo Kri, da bi mi imeli življenje.

Kaj se nam je zgodilo, ko smo kristjani začeli v to dvomiti? Ni padla cena Jezusovega telesa in krvi, ko je začelo pojemati povpraševanje po njem. Padla je naša vrednost, cena našega »mesa« je padla in človeško kri prelivamo kot vodo. Dovolj je, da pogledamo po svetu: nasilje brez primere, begunci…. Kolikšna je njihova cena? Pozabili smo: če znižujemo ceno Bogu, jo v resnici znižujemo sebi. Vsa naša prizadevanja za boljši svet bodo šla v prazno, če ne bomo najprej »jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi.«

Franc Likar, župnik