Preskoči na vsebino


Smer - večnost

Praznik Marijinega vnebovzetja je med verniki eden najbolj priljubljenih verskih praznikov, ne samo, da je največji Marijin praznik. Naši predniki so prav Mariji vnebovzeti postavili najlepše cerkve. Vernost našega naroda je najlepše izražena v češčenju Marije, ki v nebeški slavi prosi za svoje otroke.

Pa niso dovolj le lepi spomini. Čas, v katerem živimo, je zelo drugačen od tistega, v katerem so živele generacije naših prednikov. Veliki šmaren sovpada z viškom turistične sezone, ko se mnogim zdi edino pomembno iztisniti iz teh prostih dni, ki so še pred nami, čim več počitniških doživetij. Včasih pomislim da bi naši dobi najbolj pristajal naslov 'čas brez nebes'. Kot da je naš raj na zemlji res tako lep, da se nam ni treba ozirati v nebesa! Zato nam je potreben tudi pogled v preteklost, ko so nebesa še bila nebesa in ko je zemlja bila samo zemlja. Naši verni predniki so znali razlikovati med nebesi in zemljo in so hkrati nebesa in zemljo znali tudi povezovati. Tako kot je znala Marija. Prav takšno nam predstavi današnja Božja beseda: živela je na zemlji, kot so se od vedno na njej trudili vsi ljudje, obenem pa je bila vsa usmerjena v nebesa, k Bogu in k izpolnjevanju njegove volje.

Berilo iz knjige Razodetja govori o ženi, ki je bila preizkušena in hkrati obdana s soncem. To je podoba Cerkve, ki zaradi Kristusa, umrlega in vstalega, tudi sama prenaša raznovrstne stiske, kakršna je današnja pretirana zagledanost v 'raj na zemlji'. Hkrati pa mora za vsako ceno biti usmerjena v večnost, saj njen glavni cilj voditi človeštvo proti dokončnemu poveličanju. Te Cerkve ni brez Marije, ker ji Marija s svojim življenjem kaže in utira pot.

Pri tem ne smemo prezreti še drugega znamenja, o katerem nam spregovori današnje prvo berilo. Velik ognjenordeč zmaj s sedmimi glavami in desetimi rogovi. To je znamenje vsakovrstnega zla in odtujenosti Bogu. Marijino poveličanje je znamenje zmage dobrega nad hudim, zvestobe nad nezvestobo, svetostjo nad pokvarjenostjo. Na čudovit način to zmago opisuje evangelij- Magnifikat, Marijina hvalnica.

»Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto.«

Ta Marijina naglica gotovo ni naglica našega vsakdanjega hitenja med opravki, ki nam navadno poberejo ves čas, ki ga imamo. Marijina naglica je sad njene ljubezni in sočutja do sorodnice, ki je v potrebi. Prava ljubezen je tista, v kateri človek brez odlašanja stori, kar mu narekuje vest. Kako je z našo naglico, ko nas bližnji potrebuje?

Drugi razlog Marijine naglice je njeno veselje. Pod srcem nosi Božjega Sina. To veselje mora deliti z Elizabeto. Kako je z našo naglico, ko doživimo nekaj lepega in bi svoje veselje mogli in morali podeliti še s kom? Pa si raje mislimo: »Tega pa že ne bom nikomur povedal. To je moja skrvinost… Če bi povedal, mi bodo nevoščljivi, me ne bodo razumeli….«

Ker ni v nas te naglice, zato duhovno ne rastemo, ne napredujemo v dobroti in ne v veselju. Zapiramo se vase in nazadujemo. Drugi nas ne potrebujejo in svojega veselja nimamo s kom deliti.

Dalje nas Marijina naglica uči, da nas hitenje od opravka do opravka ne sme odtrgati od molitve, ampak nas mora v molitev voditi. Ko je Marija prihitela k Elizabeti, so bile njene prve besede molitev. V molitvi je spoznala, česa Elizabeta od nje potrebuje. Potrebe našega bližnjega dostikrat sploh niso tisto, kar je v naši predstavi. Kar bližnji od nas potrebuje, bomo spoznali v molitvi.

»Ozrl se je na nizkost svoje dekle« se nadaljuje magnifikat, molitev zapeta iz Marijinih ust. Marija nam tukaj odkrije najlepšo Božjo lastnost. Bog je pravičen: najprej se ozre na male, na uboge v duhu, na odprte in ponižne. Te opazi prve.

Katere ljudi pa mi najprej opazimo? Take, ki bodo tudi nas opazili, v katerih družbi se bomo počutili imenitno? Morda z ljudmi, od katerih kaj pričakujemo?

»Razkropil je tiste, ki so ošabni mislih svojega srca.« O Bogu je Marija povedala, da ne prenese ošabnosti. Ali ni napuh tista ovira, ki nam najbolj zapira pot v nebesa? Zakaj ne smem jesti od drevesa, če Bog to prepoveduje. »Kar neki!« rečejo mladi. Bog si »kar neki« izmišljuje… Kdo bo meni govoril, kaj smem in česa ne smem…. Kdo bo meni ukazoval, da moram iti v nedeljo k maši; kdo si ti… »kar neki«. Ni večje zapore na poti do nebes, kot je napuh.

In končno: »Od roda do roda traja njegovo usmiljenje.« Bog je usmiljen, vedno in povsod. Ta Božja lastnost človeka najbolj gane. Brez usmiljenja v našem življenju, v naših pogledih na sočloveka, se nam zapornice na poti v nebesa ne bodo dvignile.

Marija je kažipot na tej poti. Veliko moramo narediti sami in ne prezreti znakov in smerokazov, ki so postavljeni na tej poti. Prav otroško nespametno je zamižati, ko prideš pred prometni znak in se narediti da ga nisi videl ali pa da ga sploh ni. Takšna vožnja se ne more srečno končati.

Naj nas današnje praznovanje naredi razpoložljive za Marijino držo odprtosti in veselja, ki nam jo odkriva njena hvalnica. Amen.

Franc Likar, Župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF