Pet nedelj, vključno z današnjo, bomo prebirali odlomke dolgega Jezusovega govora o kruhu življenja. Ta govor je imel Jezus v shodnici v Kafarnaumu, zapisal pa ga je apostol Janez. Čudežna pomnožitev kruha in rib je uvod v ta govor, kar ni naključje. S tem je najprej povedano, da ne moremo ločevati človekove duhovne razsežnosti od telesne. Prvo izkustvo, ki ga imamo, je to, da smo telesna bitja. Najprej se zavedamo svojih telesnih potreb, od katerih je na prvem mestu potreba po hrani. Zato je tudi prva potreba, ki ji moramo zadostiti. Zato je tudi Jezus rekel apostolom, naj najprej dajo ljudem jesti. Učenci so se seveda najprej spogledali, saj niso imeli hrane za vse tiste ljudi, pa tudi niso se čutili dolžni, da bi za to poskrbeli. Z naročilom, naj dajo ljudem jesti, Jezus ni od apostolov zahteval, naj naredijo nekaj, kar ni mogoče. Naročil jim je, da naredijo tisto, kar zmorejo – nič več kot to; pa tudi ne nič manj kot zmorejo! Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo izmed njih in to naj razdelijo. Tega nas uči najbolj preprosta matematika: najprej je treba množiti, da lahko deliš. Niča ne moreš deliti!

Začeti je torej treba s tem, kar imaš, kar premoreš. Ko narediš tisto, kar zmoreš, ko razdeliš, kar lahko, potem vstopi Jezus, prej pa ne. Z delitvijo odpiramo pot ljubezni. Po tej poti pa prihaja Jezus, ki bo naredil še vse ostalo, česar ti nisi zmogel. Naredil bo čudež. Naša drobna dela ljubezni Jezusu omogočajo, da naredi čudež. On noče delati čudežev brez nas. On nas vključi v čudež, ker nas ima rad. Kakor tudi oče in mati vključita otroka v neko opravilo, želita, da tudi on sodeluje. In kako je vsem lepo pri srcu, kako raste njihovo medsebojno zaupanje; kako je otrok vesel, da sme biti udeležen pri delu, ki ga opravljata starša. Večkrat bi morali pomisliti, da so naša dobra dela prav takšno sodelovanje z Bogom. Potem bi bili veseli, da nas Bog upošteva, da se veseli našega sodelovanja in smo deležni zdrave pohvale. Ali ni to nekaj veličastnega: biti poleg, ko Bog dela čudeže? Biti vključen v to, kar dela Bog sam. Mi pa bi se mu radi izmikali! Izmikamo se temu, kar nam prinaša veselje in srečo.

Videli smo, da bi se tudi apostoli radi izmaknili. Ljudje naj gredo sami v trge in vasi in naj si kupijo hrano. Kakšen dogodek bi šel mimo njih, če bi ljudje res šli sami v trgovine! Nič posebnega ne bi doživeli, napolnili bi si želodce in to bi bilo vse. To, kar naredimo vsi nekajkrat na dan, Nič posebnega, rutina, vsi to znamo… Ker pa je zmagal Jezusov predlog, so doživeli še drugo spoznanje: še druga jed je od tiste, ki si jo lahko zagotovimo sami; jed, ki jo daje Bog. Imeti Jezusa ob sebi in se zanašati samo na hrano, ki jo lahko sami kupimo v trgovini, kot da je to edino, kar potrebujemo za življenje, to je največja norost. Imeti ob sebi Jezusa in ne izkoristiti njegove bližine. To je podobno kot če takrat, ko sije sonce, zapreš polkna na oknih in potem prižgeš luč. Kako je mogoče, da ljudje ne znamo bolj izkoristiti Božje bližine, sprejeti darov, ki nam jih ponuja. Zadovoljni smo s prižgano žarnico, sonce, ki nam sije, pa nas ne zanima! Kot bi hoteli reči: kaj nam bo sonce, ko pa si lahko kupimo električno energijo!

Pa smo mnogokrat ujeti prav v takšno nespamet.

S čudežno pomnožitvijo kruha v puščavi Jezus nakazuje našo potrebo po hrani, ki jo daje lahko le on. To je evharistija. Ne kupuje se, lahko pa se samo hvaležno sprejema.

Ne podcenjuje telesne hrane, daleč od tega. Potrebna je, človek zanjo lahko veliki meri skrbi sam, če ni sebičnež, če deli, kar ima, se mu celo množi, jo je vedno več, ker jo Gospod blagoslavlja. Gospod zelo ceni naše delo in naš trud.

Zadnji dokaz, ki prihaja iz današnjega evangelija, da to drži, je njegovo naročilo, naj poberejo koščke, da se kaj ne izgubi. Kako bi nam morale dati misliti te besede! Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. Četrtina hrane konča v smeteh. Neka ameriška raziskava je prinesla grozljiv podatek: z zavrženo hrano bi lahko prehranili štiri milijone ljudi.

Spoštljiv odnos do hrane nas ne vodi samo k večjemu varčevanju, ki je največkrat samo drug izraz za skopuštvo, ampak je stvar kulture. Tiste kulture, ki nas dela ljudi in ki nas ljudi zbližuje med seboj. To je tista kultura, v kateri nas spoštovanje zemeljskih dobrin nagiba tudi k spoštovanju duhovnih. Če človek ne zna ceniti zemeljskega kruha, ki ga zazna s telesnimi čuti, kako bo znal ceniti duhovni kruh, Boga v evharističnem kruhu.

Zato prosimo Gospoda naj nas vodi, da bomo spoštljivi do vsega, kar imamo za zemeljsko življenje hvaležni do tistega, kar ni delo naših, ampak Božjih rok.

Franc Likar, župnik