Kot nalašč za poletne dni nam danes Jezus daje zelo prijazen napotek, ki se tudi prav lepo sliši: »Pojdite sami zase in se odpočijte!« Tega ljudje res ne slišimo pogosto, zlasti ne delavci od svojega delodajalca, podrejeni od nadrejenih.

To navodilo je Jezus dal svojim učencem, ko so bili utrujeni od dela. Evangelist je zapisal, da so imeli toliko dela z množicami, da niso utegnili niti pojesti. Jezus je to zaznal. Učence je povabil, naj se umaknejo, naj bodo nekaj časa tudi sami s seboj, naj si vzamejo čas zase in predvsem za svojo dušo. To pomeni izraz »samoten kraj«. Moj samoten kraj je moja notranjost, kjer ni nikogar drugega, razen mene samega. Samoten kraj je moj notranji svet, ki me potrebuje, ker jaz potrebujem njega.

Ta Jezusov poziv je izrednega pomena. Ritem našega življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. Danes velja samo poziv: hiti, pohiti, mudi se mi, teci, podvizaj, naredi do te in te ure in minute ... Hitenje je postalo neke vrste pravilo življenja. Pravijo, da je izgubljen, kdor se ustavi. Toda izgubljen je predvsem tisti, ki se nikoli ne ustavi. Izgublja se za informacijami, napotki in ukazi, izgublja se v informacijah, ki ne dajo človeku priložnosti, da bi bil do njih kritičen, da bi razmišljal o tem, kaj sprejema. Izgubljamo sposobnost kritičnega odmika, ki bi nam omogočal vplivati na zmeden in nepovezan tok vsakdanjih dogodkov. Vse, kar prileti do nas, sprejmemo.

Včasih smo imeli zelo lep izraz, da je življenje »potovanje«. Danes to skoraj ne drži več. Na potovanju človek stvari doživlja, spoznava, odkriva, se doživetij veseli. Nehali smo biti »popotniki« skozi življenje in smo ostali samo še »potniki«: kot na na avtocesti, kjer nas zanima samo to, da bomo čim prej prišli do cilja. Kaj je levi in desni strani ceste, za nas sploh ni pomembno; ne narava, ne kraji, skozi katere se vozimo. Edini užitek je hitrost vožnje, ljudje, ki so z nami na cesti, pa so nam napota in ovira, da ne moremo vsak trenutek tako hiteti, kot bi radi. Človeku, ki je samo »potnik« se lahko zgodi, da pride do konca svojega življenja, v katerem ni ničesar doživel.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da ga zanima hitrost. Prej nasprotno. Včasih se zdi, da zapravlja čas. Vsi ga iščejo, on pa se mudi bogve kje, navadno moli. Prav tako pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo, kot da bi hotel naglasiti blagodejnost počasnosti.

Trenutki za oddih in upočasnitev naših dejavnosti so posejani skozi ves naš čas, ki nam je odmerjen v tednih, mesecih in letih. čas. Vsak teden imamo nedeljo, vmes še kakšen praznik. To so dnevi, ki nas kličejo in pravzaprav prosijo, naj se ustavimo, naj prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo harmonijo s stvarmi, z ljudmi, ter s samimi seboj in z Bogom. Bolj kot smo obremenjeni, bolj kot smo razpeti med neštete dolžnosti in dejavnosti, bolj potrebujemo takšne trenutke; veliko bolj ko naši predniki, ki so še vedeli, kaj je nedelja, in so jo vzeli zelo zares, pa čeprav so imeli tudi delavnik bolj umirjen.

Poleg nedelj in praznikov so takšni trenutki seveda počitnice. Tretja Božja zapoved »Posvečuj Gospodov dan« v nekem smislu pomeni tudi »Posvečuj počitnice!« Angleži imajo zelo posrečen izraz »holidays«, kar v našem prevodu dobesedno pomeni »sveti dnevi«. Počitnice so svet čas in ki ga moramo sami narediti svetega.

Dnevi »ko izklopimo«, kot danes radi rečemo, so čudovita priložnost za našo notranjo, duhovno rast in tudi za našo rast v ponižnosti: da pozabimo na našo pomembnost. Namreč: tudi takrat, ko jaz nimam zavihanih rokavov se svet ne ustavi. Tudi brez mene gredo stvari naprej, včasih še bolje! Ne domišljajmo si, kako ne gre brez nas in našega dela!

V povezavi s tem so prosti trenutki tudi čas za razmislek o svojem delu: kako delam, koliko resnično s svojim delom doprinesem skupnosti. Koliko v mojem delu praznega in neizkoriščenega časa. Samo hitenje, tekanje od stvari do stvari, še ni delo! Koliko se moje delo pozna? Prosti čas je čas poslušanja sebe in preverjanja poslanstva, ki ga na tem svetu opravljam in živim.

Jezusove počitnice z apostoli niso bile dolge. Jezus je kmalu zagledal množice, ki so se mu zasmilile, ker so bila kakor ovce brez pastirja. To prekine počitek. Jezus se ne jezi na ljudi, ker ga ne pustijo nekaj časa pri miru, ampak se mu zasmilijo. Za nas je v tem zelo pomembno sporočilo. Tistih trenutke, ki jih imamo samo zase, nam ne sme biti žal, ko gre za bližnjega, ki je v potrebi in stiski. Ne morem reči bližnjemu, da sem na dopustu, kadar me potrebuje. Zato pa se tudi v tistih dneh, ki jih imamo samo zase, ozrimo okrog sebe in dovolimo, da kdo zmoti naš mir s svojo stisko.