Po preroku Ezekijelu Bog zagotavlja bližino svojemu ljudstvu. Ta Bog ni takšen, kot so mislili Izraelci takrat, ko so prosili Mojzesa, naj ne govori z njim, ker so se ga bali. Boga se nam ni treba bati. Bojimo naj se edino tega, da ne bi Boga žalili s svojimi grehi. To je edini strah, ki nam je potreben v odnosu do Boga. Bogu smo ljudje dragoceni. To potrjuje, današnje prvo berilo, ki pove, da bo Bog sam, osebno skrbel za svoje ljudstvo, kakor pastir sam skrbi za svojo čredo.
To Božje sporočilo beremo na današnjo nedeljo, ko obhajamo god svetih bratov Cirila in Metoda. Bila sta voditelja po Božjem srcu, 'dobra pastirja' takšna, kot si jih Bog želi; voditelja s čutečim srcem, pripravljena žrtvovati vse, tudi svoje življenje za blagor črede. Nista oznanjala sebe in svoje modrosti, ampak samo tistega, ki ju je pošiljal, Jezusa Kristusa. Prav zato, ker sta vedela, da ju pošilja Kristus, sta oznanjala s pogumom in zavzetostjo, naj je bilo »prilično ali neprilično«; ko so bile okoliščine naklonjene evangeljskemu nauku in še večkrat, ko sta doživljala nasprotovanja. Zaradi izjemne predanosti poslanstvu, sta mogla vztrajati in ostati zvesta. In to z vso potrpežljivostjo, brez jeze in maščevalnosti do tistih, ki ju niso sprejemali. To je njuna največja odlika. Danes lahko in – moramo reči: »Hvala Bogu za tadva oznanjevalca in za vse druge oznanjevalce, dobre pastirje, kot pravi današnji evangelij, ki so našim prednikom in ki nam danes oznanjajo Kristusov nauk in nas vodijo k Bogu, v prilikah in neprilikah tega prostora in časa, v katerem živimo.
Slovanski narodi smo svetima bratoma hvaležni še za veliko drugih stvari. V kratkem času sta v razmerah, v katerih sta živela, uspela postaviti temelje slovanskega knjižnega jezika. Dobro sta se zavedala, da je evangelij treba ljudem razlagati v njihovem domačem jeziku, saj bodo njegovo sporočilo mogli sprejeti le, če ga bodo razumeli. Oznanilo, ki ga človek sliši v svoji besedi, v govorci svoje matere, resnično seže do srca, kamor tuja beseda ne seže. Naš spomin ne seže do tistih časov, niti ne do naše polpretekle zgodovine, ko se malokdo od vas še spominja potujčevanja v času fašizma. Hvala Bogu za dobre pastirje, duhovnike, ki so se z enakimi napori, kot pred 1300 leti borili za ohranitev domačega, materinega jezika.
Nikoli ne smemo pozabiti tega. Domač jezik je namreč Božji dar. V njem razumemo Božjo govorico. Če svoj jezik izkrivljamo in pačimo, kar danes počnemo z veliko vnemo, pačimo tudi Božje sporočilo samo.
Po zgledu svetih bratov smo, če smo jima res hvaležni in če čutimo pomen njunega dela, ne moremo drugače, kot da resnično ljubimo svoj domač jezik in govorico. To delamo s tem, ko ga ne pačimo z vnašanjem tujih besed, da se med seboj opominjamo in spodbujamo k lepemu uporabljanju svojega jezika.
Zelo pomemben je tudi prispevek, ki sta ga sveta brata dala ideji o krščanski edinosti. V cerkvi so se že takrat čutile močne razlike med Vzhodom in Zahodom. Na Veliko Moravsko, ki so jo germanski škofje imeli za svoje misijonsko območje, ju je poslala bizantinska Cerkev, toda onadva sta priznavala vrhovno oblast Petrovega naslednika in njega sta prosila, da odobri bogoslužje v slovanskem jeziku. Papež Hadrijan II. je kljub mnogim nasprotovanjem odobril njun načrt in njuno željo. S svojo držo sta pokazala, da smo kristjani ena družina, tudi če pripadamo katerikoli svetni človeški skupnosti, kateri koli politični in družbeni ureditvi. Za oznanjevanje Kristusovega nauka te razlike med ljudmi in narodi ne smejo biti ovira, ampak edino priložnost, da si ljudje stopimo naproti.
Vse to nam govori o svetosti Cirila in Metoda, ki se razodeva v očetovski ljubezni in dobrohotnosti, ki je izžarevala iz njiju in je slovanski narodi do danes še nismo pozabili.
Naj nam tudi v prihodnje svetita kakor svetli zvezdi naše prihodnosti. Amen.
Franc Likar, župnik
