Med zapovedanimi prazniki, ki jih je Cerkev po II. Vatikanskem koncilu želela ohraniti, je tudi današnji praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Po besedah koncila je evharistija vrh in središče vsega krščanskega življenja, vseh naših dejavnosti, saj obsega ves duhovni zaklad Cerkve – Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje in živi kruh, ki tudi nam daje duhovno življenje. Med vsemi skrivnostmi naše vere prav skrivnost evharistične Jezusove navzočnosti najbolj posega v naše vsakdanje življenje.

Jezus je za svojo navzočnost med nami izbral kruh in vino – najbolj žlahtna sadova zemlje in človeškega dela. Narava in človeške roke se tu združijo, da pridelajo kruh in vino, ki se spremenijo v Boga samega. Bog posvečuje človeško delo in vstopa vanj.

Kruh je simbol vsakršne hrane, ki nas ohranja pri življenju. Hrana je neizogibna potreba vsakršne rasti. Samo kamen ne potrebuje hrane.

Kakor sta kruh in vino simbol življenja, pa sta tudi simbol prijateljstva, ljubezni, naklonjenosti in bližine. V času starozaveznega očaka Abrahama imamo že poznamo ta simbol. Ljudje so bili nomadi, selili so se iz kraja v kraj. Kjer so naleteli na drugo skupino enako živečih ljudi, niso vedeli, ali so dobrodošli v njihovi bližini ali ne. Kdor je bil dobrodošel, je v znamenje, da lahko ostane, dobil kruh in vino. Če pa je smel ostati, je to pomenilo, da bo preživel, da ga ne bo puščava požrla, ampak, da se bo pri gostitelju okrepil, spočil in bo nekaj mesecih ali celo kakšnem lahko spet nadaljeval svojo pot nomada.

Kruh in vino v evharistiji sta za nas prav takšno znamenje; pri Bogu smo dobrodošli in smemo pri njem ostati. Ustaviti se pri Bogu, se pri njem odpočiti in okrepiti za nadaljnje potovanje skozi življenje, je nujno. Evharistija ni in ne sme biti nekaj obrobnega, le ena izmed pobožnosti, ki je prepuščena nekaj navdušencem, ampak je ključna, izhodiščna oblika krščanskega življenja, je njen temelj.

Zato tudi ni dovolj samo češčenje evharistije v srcu. Evharistija je najprej hrana, četudi nam naša pobožnost narekuje, da Jezusa pod podobo kruha tudi častimo, bodisi izpostavljenega v češčenje ali pa preprosto pred tabernakljem. Toda vsak trenutek se moramo globoko zavedat, da Jezusa nimamo samo »za gledat.« Jezus ni paša za oči, kakor niso paša za oči lepote in umetnine, ki krasijo cerkev, kraj Jezusovega bivališča. Vse to mora v nas na nek način »zbujat apetit« po Jezusu, po evharistiji.

Drugo, kar moramo imeti vedno pred očmi je resnica, da Jezus, ki ga prejemamo, ni samo nagrada za naše duše, očiščene v zakramentu sprave, je tudi hrana za pot, ki je pred nami, potem, ko smo se spravili z Bogom in imamo v sebi čisto dušo in vest. Je hrana, da bi dobre sklepe, ki jih naredimo pri spovedi, mogli uresničiti, da bi mogli čim dlje ohranjati čistost duše. Kajti z močjo evharistije, s katero se hranimo, se moremo upirati grehu, vsemu zlu in hudobiji, ki sili v nas od zunaj, z vseh strani in na sto načinov.

Evharistija pa nam je potrebna tudi, da moremo živeti drug z drugim, drug ob drugem. Evharistija je vir edinosti med nami. Oltar je naša skupna miza, kjer prejemamo isti kruh. Evharistija nas oblikuje v družino Božjih otrok in stori, da se v nas pretaka ista kri. Blaženi papež Pavel VI. je to resnico čudovito izrazil: »Evharistija je tu zato, da se tujci, ki smo razkropljeni in drug do drugega ravnodušni, zedinimo, da iz brezčutne, sebične mase, postanemo ljudstvo enega srca in duha, ki veruje in ljubi.

Božji kruh nam je dan, da moremo živeti v ljubezni vedno; tudi takrat, ko se zaradi svojih značajev, različnih pogledov in nazorov, ne ujemamo; ko smo na nek način »primorani« živeti drug ob drugem, ko moramo drug z drugim potrpeti in ko nam tako rado za to zmanjkuje volje. V takih trenutkih je evharistija zakrament edinosti, ki blaži rane naših čustev, nam daje moč, da presežemo tisto, kar nas moti ali celo razdvaja. Daje nam moč, da ne naredimo ovinka okrog človeka, ampak se ga razveselimo, ko ga zagledamo pred seboj.

Evharistija nam daje veliko moči, če jo jemljemo resno, če ni nekaj obrobnega v našem življenju. Prosimo danes Jezusa za spoznanje in moč, da bi si vedno bolj želeli te hrane, ki nam daje resnično življenje. Amen.

Franc Likar, župnik