Nekdaj je bila v cerkvi navada, da so pri maši na praznik Gospodovega vnebohoda po evangeliju ugasnili velikonočno svečo in odnesli z oltarja kipec vstalega Zveličarja. Ta obred je ponazarjal Jezusovo slovo od učencev. Ostali so sami. Minil je čas, ko so ga gledali v obraz, ko so se z njim še pogovarjali in se mogli dotakniti njegovih poveličanih ran.

V domotožje osamljenih učencev, ki ga je tako močno občutila prva Cerkev in ga na nek način vedno nosimo v sebi vsi kristjani, odmeva Gospodova velikoduhovniška molitev: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu!« Ohrani v njih svoje delo odrešenja, polnost poguma in veselja, da ne bodo omagali sredi sveta, ki bo zavračal njihovo oznanilo. Jezus je dobro vedel, da pot Cerkve ne bo lahka. Vnaprej je gledal preganjanja in mlake krvi mučencev, ki bodo zaradi vere vanj izgubili življenje. Vedel je, da si bo evangelij zelo težko utiral pot v svetu neštetih filozofij, sredi poganskega malikovanja in uživaštva. V ta svet namreč pošilja svoje učence. Prosi, naj ostanejo trdni, naj jih svet ne potegne vase, naj ne postanejo enaki temu svetu.

Najprej prosi Očeta, naj učence obvaruje hudega. To hudo so najprej vse te stiske, toda ne samo to. Resnično hudo je za človeka izguba vere, izguba poguma in veselja. Največje hudo za človeka je odpad od Boga, neposlušnost Svetemu Duhu, padec v greh, vztrajanje v grehu. Največje hudo je to, da človek sam sebi laže, da nič ni greh, da greha ni. To je omračitev uma. Prilagajanje svetu in zasužnjenost svetu je največje zlo, v ki potegne vase premnogo ljudi. Zato Jezus goreče moli k Očetu, da se njegovim učencem to ne bi zgodilo.

Cerkev kot skupnost Jezusovih učencev svoje moči ne prejema od sveta, ampak vsa njena moč prihaja od Boga. Zato Cerkev ne izbere niti enega duhovnika, ne škofa, ne papeža, ne da bi se prej obrnila k Bogu. Zgled za to prihaja tudi iz današnjega prvega berila, kjer so apostoli izbrali novega apostola, ker je Juda Iškarijot odpadel. Izbirali so z žrebom. Žreb ne pomeni tega, kar si mi predstavljamo – nekaj na srečo, kar bo, bo. Žreb v Svetem pismu vedno predstavlja Božji poseg. Pravoslavni kristjani še vedno izbirajo novega patriarha z žrebom. To je znamenje popolnega zaupanja Bogu; Bog je tisti, ki vodi Cerkev, on po ljudeh izbira. Ljudje ne moremo izbrati tako dobro kot on.

Bog izbira in izbrane pošilja v svet, da bi v njem živeli in širili Božjo ljubezen; da bi v temo prinašali luč. Ko bodo tako živeli, pa morajo biti pripravljeni na to, da jih bo svet sovražil. Ne obljublja jim, da bodo brez težav in stisk, obljublja pa jim moč, da bodo vzdržali.

Tudi kadar se mi trudimo za tisto, kar je dobro, pravično, sveto in pošteno, ko se trudimo, da bi bili prinašalci njegove besede v svojem okolju, v svetu, kjer smo, naletimo na težave in stiske; na nasprotovanja. Nikdar jih ni konec, že dva tisoč let. Zgodovina evangelija je zgodovina nasprotovanja Bogu. To pa tudi pomeni, da kolikor nas svet sovraži, toliko smo kot kristjani živi, zavzeti. Pravega kristjana svet sovraži. Ali smo takšni, da ima svet razlog, da nas sovraži? Ali smo takšni, da nas svet more sovražiti zaradi naših moralnih načel, zaradi zvestobe desetim Božjim zapovedim, zaradi zvestobe svoji vesti? Koliko se v teh stvareh razlikujemo od drugih? Koliko izstopamo iz povprečja mlačnosti in brezbrižnosti, ki je preplavila svet? Če se spogledujemo s svetom, če s svetom sklepamo kompromise, nismo osovraženi, a tudi ne živi, smo mlačni, takšni, da nas Bog lahko izpljune iz svojih ust, kot beremo v knjigi Razodetja.

Jezusovo naročilo, naj živimo v svetu in naj ne bomo od sveta, zvesti drugačnosti, ki nam jo predlaga evangelij, zahteva od nas nenehen napor. Kritični moramo biti do sveta; razločevati, kaj je v tem svetu Božje in kaj ni; kaj je resnično in kaj je zlagano; da ne bo krščanstvo tudi zaradi nas postajalo neverodostojno.

Za to moč prosimo Svetega Duha v dneh, ki nas ločijo do binkoštnega praznika.

Franc Likar, župnik