»Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.«
Vsako leto na veliko noč slišimo ta vzklik apostola Pavla, ki nas poziva k veselju, da je Kristus za nas premagal smrt in nas popeljal v življenje z Bogom.
Vstajenje je sporočilo o življenju, ki nam je podarjeno. Zato velika noč ni toliko samo praznovanje zgodovinskega Jezusovega vstajenja. Takega praznovanja bi se hitro naveličali. Velika noč je praznik naše sedanjosti in še bolj naše prihodnosti. Kristusovo vstajenje naznanja nov svet, ki ga pravzaprav še ne poznamo, a vanj verujemo, upamo in po njem hrepenimo. Luč Kristusovega vstajenja, ki jo simbolizira velikonočna sveča, pomeni svetlo, veselo in srečno prihodnost, ki nam je obljubljena in zagotovljena.
Zdi se, da je sposobnost velikonočnega veselja v mnogih kristjanih zagrnil siv pajčolan dvoma, sumničenja in nezaupanja. Mnogi se ob dogajanjih, ki nas obdajajo, sprašujejo, ali je res kaj na tem. Ali se ne zdi novica o Kristusovem vstajenju slepilo in privid, kar se je v prvem trenutku zdelo celo apostoloma Petru in Janezu, ki sta se znašla pred praznim grobom. Ali ni Jezusa le nekdo vzel, ga ukradel, se pošalil z njegovimi prijatelji? Ali ne doživljamo kristjani danes prav takšnih stisk?
Kako je lahko Kristusovo vstajenje resnično, ko pa je na svetu toliko gorja, toliko solz, toliko preganjanih zaradi vere v Kristusa, vsak dan toliko mučencev: mučenih in pobitih samo zato, ker so kristjani? Je do Boga to pošteno, če res ljubi človeka?
Postavimo si še drugo vprašanje: Kaj bi bilo, če Kristus ne bi vstal? Potem bi bila zaman vsaka žrtev, vsako trpljenje, vsaka odpoved, vsaka ljubezen. Če ni vstajenja, res ostaja samo še nerešljivo vprašanje, odkod prihajamo in kam gremo, kakšen smisel ima vse naše prizadevanje za dobro, žrtvovanje za drugega.
V luči Kristusovega in našega vstajenja dobi vse naše bivanje, vse, kar se z nami na tem svetu dogaja, drugačno vrednost, kot mu jo daje človeški razum. S Kristusovim vstajenjem dobiva človeška zgodovina svoj pravi smisel in pomen. Kristusovo vstajenje daje pravo vrednost našemu trudu, našemu trpljenju, preganjanjem in zaničevanjem. Kristusovo vstajenje je kažipot. Apostole pošilja v Galilejo, kjer ga bodo videli. Prav tako kakor njih, pošilja tudi nas. Naša Galileja je naš vsakdan, so naši napori in stiske. Sredi teh ga bomo videli. Vera v Vstalega je iskanje njegovih stopinj v našem vsakdanjem življenju, kjer stopa med nami, a se dostikrat ne potrudimo dovolj, da bi jih odkrili. Praznovanje velike noči nas k temu spodbuja. Če bomo iskali in odkrivali znamenja, ki nam govorijo o njegovi prisotnosti, ne bomo zapadali malodušju in črnogledosti. Znamenj njegove navzočnosti je tudi v našem času, v našem svetu in čisto blizu nas veliko, dovolj, da svojo vero živimo vedro in pogumno. Kristjani ne hodimo za mrtvim, ampak sledimo Živemu. Tudi če vsi okrog nas govorijo, da je naš Bog mrtev, mi vemo, da smo našli živega. Ne iščemo ga na pogoriščih sovraštva, sebičnosti in človeške nadutosti in prevzetnosti. Iščemo in najdemo ga tam, kjer je ljubezen, mir, zaupanje, poštenje in ljubezen do resnice. Samo ta pot pelje k njemu. Vstali Kristus nam pripravlja nešteta presenečenja, kot jih je pripravil svojim učencem, ko se je z njimi srečeval v Galileji. Pripravlja nam lepa srečanja z njim, ki nas bodo vedno znova opogumljala, nam dajala moč in vodila k cilju.

Franc Likar, župnik