S praznikom Gospodovega vnebohoda se kristjani spominjamo tistega trenutka, ko se Jezus poslavlja od svojih učencev in prijateljev.

Življenje je polno poslavljanj in sloves in pride tudi trenutek, ko se človek poslovi zadnjič: od sveta na katerem je živel in od ljudi s katerimi je živel.

Jezusovo zadnje slovo je nekaj posebnega. Ni se poslovil enkrat, ampak dvakrat. Prvič pri zadnji večerji in drugič štirideset dni po vstajenju. Nekaj posebnega pa je tudi to, da s svojim slovesom zagotavlja svojo trajno navzočnost med tistimi, ki jih zapušča. Na veliki četrtek zagotavlja svojo navzočnost v sveti evharistiji, ob vnebohodu pa z obljubo, da jim bo poslal Svetega Duha. V moči obeh obljub bodo učenci mogli vztrajati v svoji zvestobi Kristusu in njegovemu nauku. Obe obljubi pa dopolni še s tretjo: odhajam, da vam pripravim prostor. Človeku, ki živi iz zakramentov sv. krsta (na začetku evangelija smo slišali obljubo, kdor bo veroval in bo krščen, bo rešen), evharistije in svete birme, so zagotovljena nebesa – bivanje pri Bogu, bivanje z Božjim Sinom. To bivanje bo večno.

Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus učencem do tega cilja napovedal težko in naporno pot, kljub temu, da jih bo na njej spremljal njegov blagoslov in varstvo. Ta napoved se zdi nenavadna in nerazumljiva. Ko Jezus pošilja učence, jim zagotavlja štiri vrste pomoči.

a.) Izganjali bodo hude duhove. Bila je doba, ki do neke mere še vedno traja, da se je moderno ukvarjati z duhovi. Bolj kot izganjanje hudih duhov je zanimivo početje klicanje duhov. Pa tudi lažje. Hudiča namreč veliko lažje prikličeš kot pa odženeš. In Jezusov učenec je poklican, da dela to drugo, da hudega duha izganja, medtem ko ga drugi vabijo, kličejo in se mu predajajo. Hudega duha sploh ni treba klicati, saj pride sam.

Kristjan izganja hudega duha v Jezusovem imenu. Najprej ga izganja iz svojega življenja s tem, ko se trudi živeti sveto in čisto. Tam hudi duh ne zdrži. Hudi duh se dobro počuti samo tam kjer je nered, kjer v človeku vse razmetano in nasvinjano.

Izganja pa hude duhove tudi iz drugih ljudi. Tega ne dela s prefinjenimi tehnikami, ki se jih nauči kdo ve od koga, ampak preprosto s tem, da ima ljudi okrog sebe iskreno rad. Spomnimo se, kaj smo slišali v evangeliju preteklo nedeljo: da ima največjo ljubezen tisti, ki za svoje brate da tudi življenje. Kajti tudi ljubezen je tista sila, pred katero hudič beži. On noče ljubezni, on hoče sovraštvo in razdor.

b.) Govorili bodo nove jezike. Kako bi se ob tej obljubi zasvetile oči kakšnemu šolarju, ki mu tuji jeziki delajo preglavice. Nov jezik, o katerem govori Jezus, je jezik razumevanja bližnjega. Govoriti nov jezik, pomeni razumeti sočloveka, ko se vanj vživiš, v njegovo stisko in mu lahko postaneš sopotnik. Nov jezik nas je naučil Jezus s svojo smrtjo na križu. Govoriti ta nov jezik pomeni, da te vsi razumejo, ker je to jezik sprejemanja, ljubezni, dobrohotnosti, odpuščanja.

c.) Kače bodo dvigali s tal. Srečati kačo v naravi ni prijetna stvar. Ljudje se čisto nagonsko bojimo srečati kačo. Lahko te piči, zastrupi in ubije. Kdo lahko dvigne kačo s tal? Strahopetec že ne. Kačo lahko dvigne s tal pogumen človek, človek, ki se ne boji. Oznanjevanje evangelija, v katero Jezus ob vnebohodu pošilja učence, krščanstvo, je namenjeno pogumnim ljudem. Pomislimo na misijonarje, ki so bodisi v preteklosti, bodisi v današnjem času z večkrat kar nadčloveškim pogumom šli v tuj in sovražen svet, včasih so rekli »med divjake« in za ceno zdravja ali celo življenja šli oznanjat evangelij.

V kristjanih bi nasploh moralo biti več poguma, da se ne bi ustrašil stopiti v »divjost« tega sveta, med ljudi, ki ga bodo zbadali in pikali zaradi Jezusovega imena. Imeti takšen pogum, da moreš kačo celo dvigniti s tal, ni majhna stvar. Da človeka, ki je poln sovraštva do Kristusa, dvigneš s tal in mu pomagaš, da se njegov strup spremeni v zdravilo, da postane drugačen. Vemo, da kača vedno piči iz strahu. Človek, ki je videti sovražnik Kristusa, je navdano le poln strahu in nič drugega. Boji se resnice in potrebuje samo nekoga, da ga pobere s tal in se bo znebil strahu.

č.) če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Koliko strupa izpijemo; kaj vse vsrkavamo in nam zastruplja ne le kri, ampak tudi dušo. Ni nevarnosti, da bi nam kaj od tega škodovalo za večno srečo, saj imamo zakrament sprave.

Vse imamo, Jezus je dobro poskrbel za nas, pred je odšel v nebo k sovjemu Očetu. Prav na nič ni pozabil. Zato nismo in en bomo sirote. Sirota je samo tisti, ki to sam hoče in ki se sam tako odloči.

Franc Likar, župnik