Preskoči na vsebino


Skrivnostni svet novega življenja

Ni še dolgo nazaj, ko je zemlji vladala zima in smo nestrpno čakali, kdaj se bo umaknila in dala prostor življenju. In res se je narava kar naenkrat prebudila in že nam razkriva svojo lepoto in moč. Vse okrog nas je tako skrivnostno lepo, kakor da nas je nevidni dobrotnik brez našega truda obdaroval z lepoto pomladi. Ob tem nehote priznavamo, da je življenje neizmerna skrivnost.

V duhovno lepoto in moč novega življenja pa nas vabi velikonočno praznovanje, ki traja že mesec dni. Tudi tu smo povabljeni v skrivnostni svet novega življenja, nad katerim nima oblasti in moči narava, ampak Bog sam.

Na bogastvo tega življenja, ki ga Boga daje tudi nam, nas želi spomniti današnji evangelij o trti in mladikah. Trta poganja življenjsko moč do mladik, ki spomladi poženejo in so namenjene prinašanju sadov, ko bo nastopil čas za to. Trta je Kristus, mladike smo mi, vcepljeni nanj po milosti svetega krsta. Vso življenjsko moč prejemamo od Kristusa. Kaj je tesneje povezano med seboj, kakor trta in mladike. Mladike so podaljšek trte. Z mladikami trta seže dlje; mladike so njeno življenje. Mladika pokaže življenjsko moč trte, Trta ne daje sadov, če ni mladik. To pomeni, da nas Kristus potrebuje, da se lahko njegovo življenje kot Božje kraljestvo širi v tem svetu in da prinaša sadove; da svetu »daje življenje«, kot pravi apostol Janez. Odrezane, odtrgane mladike, so za trto izguba in velika bolečina, ker ne more prinašati življenja in sadov.

Pa tudi za mladiko, ki se loči od trte, to je za Božjega otroka, ki se loči od Kristusa, ta ločitev pomeni smrt. Kako dobro nam je poznana ta usoda mnogih kristjanov. Od Kristusa jih je odrezalo okolje s sovražnimi škarjami nevere, posmeha in odtujenosti Bogu. S škarjami sovraštva režejo vse, kar je Božjega, lepega in plemenitega in obljublja življenje, ker so škarje smrti.

Včeraj smo praznovali birmo. Kaj lahko, kaj moremo in moramo storiti da te škarje duhovne in verske smrti ne bodo segle po teh mladih ljudeh, ki so bili pri birmi potrjeni s polnostjo Božjega življenja? Jim bo uspelo ostati na trti? Bodo ti zametki sadov verskega življenja ostali živi za njihovo prihodnost, da bodo iz njih živeli, ali pa bodo padli pod temi škarjami in umrli? Preživeli bodo le, če jih bo grelo sonce Božje milosti, ki prihaja iz evharistije; če bodo tešili žejo ob izviru Božje besede, če bo njihova hrana molitev. To nas seveda skrbi. Preveč je odrezanih, odtrganih in pohojenih mladik, da nas to ne bi skrbelo.

Skrbi pa nas, ker tudi iz svojih izkušenj vemo, da ni lahko ostati zraščen s trto. Potrebno je kljubovati neštetim neprilikam, kakor so za trto neprilike burja, toča, pozeba. Vse to pride tako nenadoma - naenkrat se tvoje duhovno življenje lahko znajde na tleh. Zato je nam vsem potrebna trdna zraščenost s Kristusom, ki jo omogoča in ohranja vsakdanje življenje iz vere.

Živa povezanost s Kristusom je za nas usodnega pomena. Tu gre resnično za »biti ali ne biti«. Če izgubimo stik s Kristusom, izgubimo veliko za svojo sedanjost in vse za svojo večnost.

Že sedaj, v tem življenju, pravi Jezus, ne moremo brez njega ničesar storiti. Zakaj je toliko razdeljenosti in razcepljenosti med ljudmi? Ker ne črpamo iz istega vira. Vsa razdeljenost med ljudmi ima tu svoj začetek. Zato je med ljudmi, med kulturami in civilizacijami vse več razcepljenosti in vse manj sodelovanja, vse več tekmovalnosti in iskanja lastnih koristi. Vse povezave med ljudmi se pretržejo, če nimamo skupne povezave s Kristusom. Brez Boga, brez Kristusa, ki vsemu daje življenje, se tudi naše bivanje izsuši. Samo Kristus je vir, ki nas, zraščene z njim, ohranja pri življenju in kaže prihodnost.

Posebno hudo pa se sliši tudi Jezusov opomin, namreč, da bo Bog sam odrezal nerodovitne mladike. Naša povezanost s Kristusom mora prinašati sadove. Sadovi se kažejo v dejavni ljubezni. Vinogradnik mladiko, ki ne rodi, odreže, da ne izčrpava trte. Tudi Bog ne more dopustiti, da ostane naše Božje otroštvo nerodovitno. Ne moremo samo nositi nalepke, da smo kristjani. Ne moremo samo hoditi v cerkev, moliti, poslušati Božjo besedo in prejemati obhajilo, če se v našem življenju, v naših delih, v naših odnosih to nikjer ne pozna.

Tolaži pa nas še ena Jezusova primerjava, da vinogradnik mladiko otrebi in obreže. To je za mladiko boleče, a nujno. Sproti je treba odstranjevati slabe navade in razvade, vse tisto, čemur rečemo greh. To je treba delati sproti: odrezati, preden slaba navada postane celo deblo.

Odločeni, da hočemo za vsako ceno ostati povezani s Kristusom, virom našega življenja in naše sreče, ga danes prosimo za voljo in pogum, da nam bo to tudi uspelo.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF