Božični dogodki, ki smo jih obhajali v bogoslužju božičnih praznikov, govorijo o izpolnitvi starozaveznih napovedi Odrešenika. V življenju vernih Judov je bilo vse prepleteno z mislijo na to obljubo. Temu je bilo podvrženo izpolnjevanje postave. Marija in Jožef nista bila izjema. Tudi onadva sta izpolnjevala postavo, čeprav sta Odrešenika, ki so ga drugi pričakovali, onadva že držala v naročju.

V tem je bil nekaj posebnega tudi njun prihod v tempelj, ko sta 40 dni starega Jezusa prinesla v tempelj. Ta preprost dogodek, kot se jih je v jeruzalemskem templju vsak dan zgodilo na desetine, pa je bil nekaj posebnega. Za to posebnost sta poskrbela starček Simeon in prerokinja Ana. Simeon je otroka vzel v naročje in se začel zahvaljevati Bogu, da mu je naklonil tako dolgo življenje, da je to doživel. Še bolj posebne kot to dejanje pa so njegove besede, ki so se najgloblje vtisnile v srce otrokove Matere: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih; spet bo za mnoge luč, sreča in veselje, za Marijo pa tudi meč – bolečina. Vse to je Jezus.

Jezus je najprej dar. Vsak otrok je za starše dar, Božji dar. Simeon je povedal, da ta otrok ni dar samo za Jožefa in Marijo. Tudi onadva sta se kot starša prišla za otroka zahvalit. Evangelij pravi, da sta ga »postavila« pred Gospoda. Prinesla sta ga v tempelj in postavila pred Gospodovo obličje, ustrezno s tem, da sta tudi sama živela v Gospodovi navzočnosti. Postavitev pred Gospoda je bila izraz njune vere, zaupanja, njune gorečnosti. Vsi judovski starši so prvorojenca prinesli pred Gospoda in s tem priznali, da je Gospodov, je Gospodov dar in zato njemu pripada. Otrok ni lastnina staršev, je Božja last. Vsak otrok, vsako življenje naj pripada Bogu in človek naj se tega zaveda. Vse življenje moramo živeti v tej drži darovanja v odnosu do Boga. Ne zaradi nekega predpisa in zapovedi, ampak zato, ker je v tem pot naše uresničitve. Življenje vsakega kristjana je 'maša'. »Ne iščite zunaj sebe daritve, ki vam je potrebna, poiščite jo v sebi« je razmišljal sveti Avguštin. Podobno naroča sveti Pavel: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev!

Druga beseda, ki sede človeku v dušo ob sporočilu iz današnjega dogodka v templju je meč. Starček Simeon ga je napovedal Mariji. To je isti meč, s katerim bo vojak temu otroku nekoč prebodel srce, ko bo pribit na križ. Pod križem bo Marija še zadnjič ponovila ta dogodek darovanja v templju. Takrat se bo njen otrok sam daroval Očetu. Vsako darovanje ima svoj meč. Katero prijateljstvo ni nikoli ranjeno? Kateri mož ni nikdar ranil svoje žene in katera žena ni nikdar ranila svojega moža? Kateri otrok ni nikdar ranil svojih staršev? Meč spada k darovanju, mu je celo potreben. Marija se mora odreči Jezusu, ga darovati, da se izpolni očetova volja. Vsaka izguba boli, je meč, toda tako mora biti, ker tisto, kar izgubljamo, pripada nekomu drugemu za višji cilj. Je kakor s pšeničnim zrnom, ki mora umreti v zemlji, da obrodi sad.

Tretja beseda, ki nam danes sede v dušo, pa je luč. Kako revno bi bilo človeštvo, če ne bi imelo evangelija. »Tvoja beseda je luč na moji poti, je svetilka mojim nogam« moli psalmist v 105 psalmu. Božja beseda je najmočnejša luč v temi našega zemeljskega potovanja. Pove nam predvsem to, da nismo izgubljena bitja v neizmernih razsežnostih vesolja. Tisti, ki nas je poklical v bivanje, nam to pot osvetljuje in vsak človek, če le hoče, dovolj jasno vidi pred seboj.

Jezus Kristus sam je ta luč, ki nam je zasvetila z njegovim prihodom na svet. In je luč, ki jo ponazarja velikonočna sveča. Njegova zmaga nad temo greha in smrti je luč, ki prežene vsako temo. Čudovito povzema to oznanilo krstna sveča, ki jo prižgemo novokrščencu pri velikonočni sveči in jo duhovnik pospremi z besedami: »Varujte to luč, ki vam je zaupana, da bo ta novokrščenec varno hodil kot otrok luči.

Prosimo Gospoda, naj nam vsak dan naklanja milost živeti in hoditi v luči vere.

Franc Likar, župnik