Sporočilo tretje velikonočne nedelje lahko strnemo v besede iz govora apostola Petra, zapisane v Apostolskih delih, ki smo jih slišali v prvem berilu: »Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« Jezusovemu vstajenju in dogodkom, ki so Jezusovo vstajenje naznanjali, sledi pričevanje. Kdor je za Jezusovo vstajenje slišal in ga sam doživel, je poklican za pričo pred tistimi, ki za Jezusovo vstajenje še ne vedo ali ga tajijo in njegovi resničnosti nasprotujejo.

Prvi so bili za priče Jezusovega vstajenja seveda poklicani apostoli. Danes smo v evangeliju brali o enem izmed številnih Jezusovih prikazovanj, ki so sledila vstajenju. K učencem sta prišla zasopla Emavška učenca in hitela pripovedovati, kaj se jima je zgodilo na poti in kako sta Jezusa prepoznala po lomljenju kruha. Še nista nehala pripovedovati, ko se je Jezus spet pojavil med njimi in jim voščil mir. Učenci so bili do kraja zmedeni. Novice so prehitevale ena drugo, tako da sploh niso uspeli dojeti tega, kar se je dogajalo. Najprej jih je prevzel strah, kot da bi videli prikazen, potem so bili začudeni, pa spet za trenutek veseli in nato znova polni dvoma. V njihovi notranjosti je vladala zmeda. Evangelist pravi, da od veselja niso mogli verovati. Kot včasih mi vzkliknemo: »Prelepo je, da bi moglo biti res!« Preveč stvari se je v preteklih tednih dogajalo apostolom, da bi sedaj mogli kar verjeti v tako nenavadno in tako veselo novico, kot je Jezusovo vstajenje. V tej zmedenosti jih nobena stvar ni mogla prepričati. Niso jih mogle prepričati žene, nista jih mogla učenca, ki sta se vrnila iz Emavsa in nenazadnje: ni jih mogel prepričati niti Jezus sam. Ko je prišel mednje, so mislili da je prikazen, duh.

In kako je ravnal Vstali Jezus, ko je naletel na ta njihov dvom? Tako kot je ravnal vedno prej, dokler je bil med njimi. Pokazal je razumevanje za njihovo stisko. Nastopil je čisto po človeško. Najprej jim je voščil mir: »Mir vam bodi.« Pomiril jih je in nato povabil, naj se dotaknejo njegovih ran in se prepričajo o njegovi resničnosti. Njegove rane so njegova identiteta, njegova osebna izkaznica. Kot bi jim rekel: »Poglejte, isti sem kot tisti, ki je bil pribit na križ!« Jezusove rane so tisto edino, kar nas more prepričat. Ker rane niso samo znamenje trpljenja, ampak so predvsem znamenje ljubezni, s katero se je Kristus v trpljenje podal. Pokaže jim rane, da bi učenci vedno, ko bi jih videli, uzrli ljubezen, ki se skriva za njimi. Rane Kristusu ostanejo tudi po vstajenju in niso očitek tistim, ki jih bodo gledali. Kristusove poveličane rane govorijo, da ljubezen ostane; trpljenje in smrt je ne moreta uničiti. Ljubezen je močnejša od smrti. Vstali Zveličar pokaže učencem rane, da jim razblini dvome, odžene iz src malodušje, občutek krivde in obnovi vero. Če se jim je do tistega trenutka zdelo vse brez pomena, če so imeli leta življenja z Jezusom za zapravljena in izgubljena, od tega trenutka ni več tako. Vse je dobilo nov smisel, nov pomen in veliko vrednost.

Kako v tem tudi nas nagovarja! Nagovarja ljudi, ki nosijo v sebi življenjsko praznino, ko so se jim podrli ideali in se jim zdi, da njihovo življenje nima nobene vrednosti več. Dogaja se jim kakor apostolom, katerim se ideali podrli z Jezusovo smrtjo na križu.

Vstali Zveličar se je učencem približal tako, kot so ga mogli razumeti; v njihovi človeškosti. Potem, ko jim je voščil mir in pokazal rane, jih je prosil, naj mu dajo jesti. To je najbolj preprosto človeško dejanje. Vsi ga poznamo in razumemo. Ljudje lahko sprejemamo velike resnice, ki nam jih Bog ponuja v življenju samo v svoji človeškosti, tam kjer smo in takšni kot smo. Prihaja v našo vsakdanjo resničnost, kjer se nam daje spoznati. Ne daje se nam spoznati v visoko letečih teorijah in nedosegljivi znanosti, kar so to delali na primer grški bogovi. Naš Bog je tako preprost, da prisede k mizi in zajame iz naše sklede tisto, kar zajemamo mi. Tu vidi, kako se imamo, kako se počutimo, ali je naša jed grenka ali sladka, nam tekne ali ne, jo je dovolj ali premalo. Tako mu začnemo zaupati, tkati prijateljstvo z njim, mu odpirati svojo notranjost. In tu nam pove, da nimamo samo mi mize, za katero sedaj sedimo z njim. Pove nam, da ima tudi on svojo mizo in nas povabi, naj mu vrnemo obisk. S kruhom in ribo je Jezus napovedal evharistijo, ko je nasitil pet tisoč mož v puščavi. S to ribo, ki jo je sedaj kot vstali jedel z učenci, jih je spomnil na ta dogodek in jih povabil k svoji mizi.

Vstali nas usmerja k evharistiji, ki je znamenje njegovega občestva z nami, njegove bližine, kakršna je lahko samo bližina tistih, ki sedijo skupaj za mizo. Pri tej mizi bomo ob njem premagovali svoje dvome, stiske in strahove. Tu se učimo razumeti svoje življenje. Za to mizo nam nenehno ponavlja, da je vedno z nami, naj se nam zgodi karkoli. Kako lepo je lahko življenje ob takem spoznanju!

Franc Likar, župnik