Na današnjo, drugo velikonočno nedeljo beremo evangelij o postavitvi zakramenta Božjega usmiljenja, svete spovedi. Je Jezusov prvi velikonočni dar človeku. Prvi je bil tega daru pravzaprav deležen apostol Tomaž, poseben »junak« tega evangeljskega odlomka. Jezusove rane, ki se jih je Tomaž dotaknil in veroval v Gospodovo vstajenje, so vir Božjega usmiljenja; njegovo trpljenje, njegova smrt za grešnike. Praznik Božjega usmiljenja je utemeljen v Svetem pismu, pa tudi v bogoslužju bele nedelje. V evangeliju beremo Jezusovo naročilo apostolom, naj bodo glasniki in delivci Božjega usmiljenja, ko jim je izročil oblast odpuščati grehe.

Ena največjih prič Božjega usmiljenja je poljska redovnica sv. Favstina Kowalska. Ko jo je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za svetnico, je tudi določil, da se bela nedelja poslej imenuje nedelja Božjega usmiljenja. Naslanja se na dejstvo, da je Jezus v posebnem razodetju sestri Favstini leta 1931 naročil, naj poskrbi za uvedbo tega praznika. Jezus ji je obljubil: »Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam morje milosti. Kdor pristopi k spovedi in svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Nihče naj se ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kot škrlat.« Sestra Favstina je svoja duhovna doživetja in besede, ki jih je Jezus izrekel ob svojih prikazovanjih, zapisovala v Dnevnik. Mnogim ljudem je s prenašanjem svojega trpljenja izprosila milost spreobrnjenja. Bila je orodje Božjega usmiljenja.

Tudi pobude za uvedbo praznika Božjega usmiljenja, ki so prihajale z mnogih strani sveta, je papež prepoznal kot posebno znamenje delovanja Svetega Duha v našem času. Pobožnost k usmiljenemu Jezusu se je po smrti sestre Favstine razširila po vsem svetu in je zajela veliko vernikov. Ob razglasitvi tega praznika je papež dejal: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo k Božjemu usmiljenju. Prek sestre Favstine je to Jezusovo oznanilo za vselej povezano z dvajsetim stoletjem in nas nagovarja k močnejšemu življenju evangelija velike noči. To oznanilo se obrača predvsem k tistemu, ki je v kaki hudi preizkušnji ali čuti na sebi breme storjenih grehov, zaradi česar je izgubil zaupanje v življenje in je v skušnjavi, da bi podlegel obupu. K njemu prihaja Kristus s svojim blagim obrazom, nadenj se izlivata žarka, ki izhajata iz njegovega srca, ga razsvetljujeta in ogrevata, kažeta pot in vlivata novega upanja. Koliko duš je že potolažil vzklik: Jezus, vate zaupam!, ki ga je Jezus priporočil sestri Favstini. To preprosto dejanje predanosti Jezusu pretrga najgostejše oblake in stori, da posije žarek svetlobe v naše življenje.«

Za posebno presenečenje pa je pred kratkim poskrbel papež Frančišek. Napovedal je izredno jubilejno leto (sveto leto), ki bo poudarilo Božje usmiljenje. To bo sveto leto usmiljenja. Papež želi naglasiti veliko ljubezen, s katero nas gleda Jezus, ki ozdravlja naša grešna srca. Sveto leto naj bi prispevalo k temu, da bi Cerkev bolj izžarevala svoje poslanstvo pričevalke usmiljenja. Vsakemu človeku mora prinašati evangelij usmiljenja: »Celotna Cerkev potrebuje usmiljenja, saj smo vsi grešniki.« Jubilejno leto naj prispeva k poglobitvi veselja v ponovnem odkritju Božjega usmiljenja, s katerim smo poklicani tolažiti vsakega človeka našega časa. Nihče ne more biti izključen iz Božjega usmiljenja. Cerkev mora biti dom, ki sprejme vsakega in nikogar ne zavrne. Vedno je treba pustiti vrata odprta, da bo lahko vsak našel gotovost odpuščanja. Večji kot je greh, večja mora biti ljubezen Cerkve do tistih, ki se spreobrnejo. Bog odpušča vedno, zato ga nikoli ne smemo nehati prositi odpuščanja; za druge in predvsem zase. Amen.

Franc Likar, župnik