Velikonočni dogodki, v katerih bomo obhajali in podoživljali skrivnosti odrešenja, so že blizu. Današnja Božja beseda nam vnaprej govori o učinkih teh dogodkov. Najprej pove, da je odrešenje namenjeno vsem ljudem, vsemu človeštvu. Zato evangelij na začetku omenja Grke, ki predstavljajo »nejudovski« svet in so prišli počastit Boga. Misel nas takoj popelje k Jezusovemu rojstvu, ko so modri z vzhoda prišli, da bi videli novega kralja. Tako so sedaj predstavniki poganov prišli k Filipu s prošnjo, da bi radi videli Jezusa.

Radi bi videli Jezusa. V tej želji se skriva veliko več kot samo radovednost. Videti Jezusa pomeni srečati se z Bogom, pomeni sprejeti vero v Boga. Videti pomeni pristopiti, spoznati in priznati. Spomnimo se na Zaheja, ki je tudi želel videti Jezusa, a ni mogel, ker je bila okrog njega množica, on pa majhne postave. Vemo, da je bila njegova želja 'videti Jezusa', želja po spreobrnjenju, po novem, drugačnem, lepšem življenju.

Ko sta Filip in Andrej stopila k Jezusu in mu povedala željo Grkov, da bi ga radi videl, je njegov odgovor presenetljiv, kot da sploh ni odgovor, ampak nekaj čisto drugega: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ostane samo.« Jezus bo umrl. Takšnega ga bodo videli prav kmalu. Kdor pa ga hoče resnično videti, se mu mora pridružiti. Sprejeti mora nase njegovo usodo. To je usoda pšeničnega zrna. To je usoda darovanja in žrtvovanja. Brez tega Jezusa ne moremo videti, ga ne moremo spoznati. Drža darovanja, žrtvovanja sebe, je Jezusova drža, je drža kristjana. In je tudi res, da se kristjani tej drži vsepovsod izmikamo: v družinskem življenju, ali ko gre za pripadnost širši skupnosti, kot je soseska ali župnija. Obnašamo se kot zrno ki noče pasti v zemljo. Iščemo izgovore in se z vsemi štirimi borimo, da bi se izmaknili žrtvovanju, darovanju svojega časa, svojega znanja, svojih sposobnosti in moči. Čeprav smo tako ponosni sami nase, ko pride trenutek za žrtvovanje, se naredimo silno majhne, vsem dopovedujemo, kako smo nesposobni, ali pa kako smo preobremenjeni...

Toda seme bo ostalo samo. Jaz bom ostal sam. Vse več je osamljenih ljudi. Tudi ali predvsem po lastni krivdi. Neki novinar je vprašal priznano psihologinjo, ki je napisala veliko knjig s področja človekove psihologije: »Katero vprašanje vam najpogosteje postavljajo bralci vaših knjig?« In njen odgovor je bil, da jo ljudje največ sprašujejo: »Zakaj sem tako osamljen?« In ona jim odgovarja s preprostim receptom: »naredite kaj dobrega za druge ljudi!« Ta recept mora postati odkritje tudi za današnjega kristjana. Kajti samo tako lahko pričakujemo novo rast. To je novo življenje, velika noč.

Naj Jezus, pšenično zrno, ki umira na križu, ki bo položeno grob, obrodi sad vere, kakor se je zgodilo na Kalvariji. V trenutku Jezusove smrti je stotnik izpovedal vero: »Resnično, ta je bil Božji sin!« Seme, ki je takoj, ko je umrlo, že obrodilo prvi sad.

Naj se to zgodi tudi z nami, kakor zagotavlja na koncu današnjega evangelija: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi!« Naj nas v dneh, ki so pred nami resnično pritegne: z zakramentom spovedi, z evharistijo, z molitvijo in hvaležnim premišljevanjem njegovega trpljenja in zlasti s prošnjo, da bi svoje življenje usmerili na pot dobrote in žrtvovanja za druge.

Franc Likar, župnik