»Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

To je osrednja misel današnje 4. postne nedelje. To sporočilo apostola Janeza je poziv k veselju, h kateremu nas spodbuja tudi vstopni spev v današnjo mašno daritev: »Veseli se Božje ljudstvo… vriskajte od veselja vsi, ki ste žalostni.« Četrti postni nedelji rečemo »Nedelja veselja«; je kakor nekakšen trenutek oddiha na postnem potovanju pred dokončnim vzponom v Jeruzalem. Razlog tega veselja je Božja velikodušna ljubezen. Iz te ljubezni nam je Bog poslal na svet svojega Sina. V 2. berilu apostol Pavel izjavlja: »Zaradi velike ljubezni nas je Bog, bogat v usmiljenju, oživil s Kristusom«. V prvem berilu pa pisatelj opisuje Božjo ljubezen, ki prihaja k ljudem po prerokih. Ti oznanjajo pravo pot, ker Bog človeka ljubi in noče, da bi skrenil.

Marsikdaj v zgodovini je ljudi zapeljevala miselnost, ki tudi danes še ni mrtva: da se Bog ne zanima za svet. Tudi če je svet ustvaril, je sedaj nekje daleč in se ne zanima za nas. Če bi se zanimal, nam ne bi šlo tako slabo, kot nam gre: vojne, nasilje, naravne nesreče – sploh vse, kar se hudega dogaja bi Bog, če bi se zanimal za človeka, lahko preprečil. Ali pa če pomislimo na ves ta nered, ki ga vnaša v družbo pogubna moralna miselnost, ki bo kakor neustavljiv plaz odnesla vse… Kaj Bog misli, kaj čaka… Čaka, da bomo naredili to kar so naredili Izraelci v puščavi. Ker so se uprli Bogu, je Bog nanje poslal strupene kače. Pikale so ljudi, da so mnogi od njih pomrli. Kakšen Bog! Pa je isti Bog naročil Mojzesu, naj naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Kdor jo bo pogledal, bo ostal živ. V evangeliju smo brali, da je za nas ta podoba Jezus, povzdignjen na križ. Kdor se ozre nanj, kdor veruje, da je v tem znamenju vsa Božja ljubezen, bo ostal živ. Kljub vsem kačjim pikom; kljub vsemu zlu, ki se bohoti. Kdor se ozre na križ, bo ostal pri življenju. Rešitev za katerokoli težavo, krizo, za odpravo zla…, prihaja vedno in samo preko križa. Na to je Jezus spomnil Nikodema. Povedal mu je, da ne prinaša rešitve bronasta kača, ampak človekova vera, da Bog rešuje. Človek se svoje obteženosti z grehi ne more znebiti sam. Potreben je odrešenik, ta pa mora iti na križ. Če bi se odrešenik križu izmikal, bi za bolno človeštvo ne bilo rešitve.

Da je človeštvo res bolno od greha, tega ni treba dokazovati, Vsakega od nas je ugriznila kača, vsakega od nas je ranil greh. Ta ugriz povzroča duhovno smrt, pogubljenje, vodi v brezizhodnost, v propad in uničenje. Če bi bil človek prepuščen le sebi, bi bil izgubljen.

Edina rešitev za človeka je zaupen pogled Vanj, ki se je dal za nas povzdigniti na križ in ki nas kot živo znamenje odrešenja priteguje k sebi. Kdor se z zaupanjem ozira vanj in kdor veruje vanj, ne bo obsojen, ampak bo deležen večnega življenja. Pred križano ljubeznijo ne moreš ostati neprizadet. Prav zato imamo postni čas, da si to bolj živo postavimo pred oči. Kolikor bolj zreš križano Božjo ljubezen, toliko bolj čutiš, kako te v globini ozdravlja, kako ti izsrkava strup samoljubja, te rešuje hudobije in nezvestobe in te osvobaja za resnično ljubezen.

Franc LIkar, župnik