Vsi trije svetopisemski odlomki, ki so nam danes namenjeni za premišljevanje, sestavljajo enotno sporočilo. Razlagajo nam Božjo očetovsko ljubezen do nas. Božja ljubezen je predvsem Božja prizanesljivost in usmiljenje. Tako smo najprej pri zgodbi o Abrahamu in njegovi daritvi. Daruje naj sina Izaka. Četudi se zdi, da Bog včasih človeka preizkuša nerazumno in preko mere, je vse, tudi tisto česar človek ne razume, le izraz njegove ljubezni. Božji namen je, da bi se v vsakem človeku zgodilo, kar se je v Abrahamu: še večja sinovska zvestoba.

Abraham nadvse ljubi sina, nadvse pa ljubi tudi Boga. Sina je prejel po posebni Božji obljubi, dobroti in ljubezni. Zato Bogu neomajno zaupa. Bog ne potrebuje dokaza o Abrahamovi veri, pač pa Abraham potrebuje dokaz o Božji ljubezni, ki je prizanašanje in usmiljenje. Gre za to, da Abraham dokončno spozna, da vse prejema od Boga, da je vse, kar ima, tudi sin, nezaslužen Božji dar.

V luči tega sporočila razumemo tudi besede apostola Pavla v drugem berilu. Govori o Jezusu, novem Izaku. Kje je oče, ki bi ravnal enako? Prizanesel je Abrahamovemu sinu edincu, svojemu pa ne, ampak ga je dal v krvavo žrtev na križu. Ker nas ljubi, ker je do nas prizanesljiv in usmiljen. Kje lahko dobimo večji dokaz Božje ljubezni do človeka? Bog je ustavil Abrahamovo roko. Ni dovolil, da bi mu daroval svojega sina, da bo dokazal svojo ljubezen. Bog sam gre v dokazovanju svoje ljubezni do človeka do konca. Daruje nam svojega Sina, da bi vendar spoznali, kako zelo nas ima rad.

Evangelij pa nas popelje na goro Tabor, kjer se je Jezus vpričo treh apostolov spremenil. Pri tem dogodku navadno ustavimo ob spektaklu: oblak svetloba, bela oblačila, trije apostoli na tleh, trije nebeščani (Jezus, Mojzes in Elija v zraku). Pozabimo pa, da je glavna oseba Oče. Neviden, toda jasen v svoji besedi: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Samo to. To je tisto, kar nebeški Oče od človeka terja v zameno za ljubezen, ki nam jo daje. Da poslušamo njegovega Sina. S temi besedami je Bog dal svojega Sina človeštvu za edinega in dokončnega učitelja. »Poslušajte ga!« je naročilo, napolnjeno z vso Božjo avtoriteto in vso Božjo ljubeznijo do človeka. Gre za človekovo srečo, za njegovo usodo. Poslušati Jezusa ni le dolžnost in pokorščina, ampak je predvsem milost, je privilegij, je dar. Človek je deležen te sreče, da sme poslušati Sina. V njem posluša ljubečega Očeta. Če bomo poslušali njega, ne bomo nasedali prevaram; on ne išče drugega kot našo srečo.

Seveda si ljudje hitro zastavimo vprašanje, kje naj ga poslušamo . Najprej nam govori v naši vesti. Vsakokrat, ko nam vest očita, da smo kaj slabega storili, ali ko nas spodbuja, naj storimo kaj dobrega, nam to govori Božji Sin. Glas vesti je v nas neke vrste prevodnik, ki je v nas zato, da nam posreduje Božji glas.

Toda vest še ne zadostuje. Lahko ji je ukazati, naj nam reče tisto, kar bi radi slišali. Naša sebičnost jo lahko popači. Zato jo osvetljuje in usmerja Božja beseda, evangelij. Kadar gre človeku gladko, raje sledi drugim in drugačnim besedam. Ko pa se mora spopasti s krizo, se zave, da se le evangeljske besede dotikajo njegove stiske in imajo sporočilo. Vse druge besede takrat zvenijo v prazno in puščajo človeka v primežu njegovih težav.

Pomemben je tudi kraj, kjer nam Božji Sin govori. Redni kraj, kjer nam govori je Cerkev. Ne toliko stavba, ampak skupnost, Božje ljudstvo. Jezus je rekel apostolom: »Kdor vas posluša, mene posluša.« Kdo nam bo zagotovil verodostojno razlago Božje besede, če ne Cerkev, ki jo je Jezus sam izbral s tem namenom.

In kar je danes tudi pomembno. Vedeti moramo tudi za tiste kraje, kjer Jezus ne govori. Zagotovo ne govori po čarovnikih, vedeževalcih, čarodejih, piscih horoskopov, dozdevnih zunajzemeljskih sporočilih. V Svetem pismu imamo glede tega jasen opomin. V 5Mz beremo: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove mrtvih in povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči.«

Danes so žal poganski obredi raznega vraževerja spet v modi. V zgodovini človeštva se to dogaja vedno, kadar oslabi resnična vera. Vraževerja potiho in počasi delujejo na človeka, v družbi pa prav tako počasi a vztrajno vnaša pogubno miselnost. Ljudje začnejo verjeti, da uspeh in sreča v življenju niso odvisni od dela, napora in prizadevanja, ampak od nedojemljivih zunanjih vplivov; od tega, kako boš na svojo stran pridobil lastne moči in moči drugih. Za vse slabo, kar počnemo, pa nismo krivi sami, ampak kratko-malo zvezde.

Prav tako Jezus ne govori t.i. privatnih razodetjih in nebeških sporočil. Beseda na gori Tabor, ki jo reče Bog, namreč »Poslušajte mojega Sina«, je zadnja beseda, ki jo je Bog izrekel. Pozneje kakor da onemi. Kaj to pomeni? Da je povedal vse, da ni nič več novega, kar še ne bi bilo razodeto. Kdor od Boga pričakuje ali zahteva nova sporočila, ga žali, kot da Bog še ni dovolj jasno vsega povedal. Bog ostaja samo pri tej besedi: »Poslušajte ga! V evangeliju boste našli vse, kar vam je potrebno vedeti.« To pa je tudi povabilo za naše postne dni.

Franc Likar, župnik