Na začetku postnega časa vsako leto posvetimo prvo nedeljo srečanju z Jezusom v Najsvetejšem. Njemu izročamo načrte svojega postnega časa, da jih blagoslovi in podpre vsa naša prizadevanja, za katera se odločamo, da jih bomo v postnem času uresničevali.

Jezus v evharistiji je velika skrivnost, kakor je skrivnost njegovo odrešenje: njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Naš razum odpove. »Vodnjak je globok«, je vedela žena Samarijanka. V tem trenutku smo v marsičem podobni tej ženi, ki se je srečala z Jezusom ob vodnjaku. Kaj je razumela ta žena? Nič. Kaj so razumeli apostoli pri zadnji večerji, ko so prvič prejeli Jezusa pod podobo kruha in krvi? Tudi ne veliko, sicer ga ne bi pustili samega v uri trpljenja.

Toda čeprav je vodnjak globok in nimamo s čim zajeti, da tako malo razumemo in ne vemo, kako bi si pomagali, pa je tukaj on sam. Ni pomembno, kaj in koliko razumemo, ko smo pred skrivnostjo Jezusa v evharistiji, pomembno je to, smo ob Jezusu. Da posedimo z njim na robu vodnjaka in se z njim pomenkujemo. Tako je Samarijanka doživela milostni trenutek srečanja z Gospodom. Ni bilo naključje, ni bil slučaj, da sta se tistega opoldneva srečala tam. Gospod je to srečanje načrtoval. Gospod načrtuje vsako srečanje z nami. Želi, da bi z njim sedli na rob vodnjaka in se z njim pogovorili o svojem življenju, o sebi, o tem, kar nosimo v sebi: nerazrešenega, zapletenega in bolečega. Jezus bo zajemal iz vodnjaka. Mi nimamo s čim zajeti, on pa ima s čim zajeti.

Nobeno srečanje z Gospodom ni naključje in tudi te današnje pol ure ali ena ura ni bilo naključje. Posedeli so ob njem in se z njim pomenkovali. Morda so nam vmes šle misli drugam, kakor so bile v tisti uri srečanja ob vodnjaku drugje misli apostolov – šli so v mesto nakupovat, po drugih opravkih. Morda smo razmišljali o tem in onem, kar nas čaka jutri in se nismo mogli zbrati in umiriti. Toda tudi naše raztresene misli so se dogajale v Gospodovi navzočnosti. On jih je videl in iz njih razbral, kaj nas teži in kaj je tisto, kar od njega resnično potrebujemo.

Nič ni torej narobe. Pomembno je, da smo bili z njim, da smo tudi skupaj z brati in sestrami v skupni molitvi spregovorili z njim kakšno besedo, našo skupno zahvalo.

Pomislimo na to, kar je Jezus rekel Samarijanki. Že na začetku srečanja ji je rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Prav to ponavlja nam: ko bi vedeli, koga imamo pred seboj v podobi bele hostije, kdo je med nami v cerkvi vedno, ne samo kdaj pa kdaj, ko je maša, ko je nedelja, ko je praznik….bi ga nikdar ne pustili pri miru, bi pogosteje posedali pri njem, da bi se pomenili z njim o vsem, kar se nam nabira…. Bi vsak dan odprli kakšno stran evangelija…. Dobro knjigo, bi vzeli v roke rožni venec…. Pa se tako radi izgovarjamo, da nimamo s čim zajeti…. Kako da nimamo s čim zajeti! Zardevati bi morali ob takšnih poceni izgovorih!

Pri češčenju Jezusa v Najsvetejšem zakramentu ne gre za to, da bi mi dali Jezusu piti, da bi mi njemu podarili pol ure ali eno uro časa, da bi bili z njim samo zato, ker je to naša dolžnost ali stara navada. Tu smo zato, da nam on da piti žive vode, pijače, ki odžeja dušo in duha. Gre za to, da Jezusu povemo svoje zadeve in ga prosimo, naj nam pomaga razumeti same sebe, naj nam pove o nas samih tisto, kar moramo vedeti, s čimer se moramo soočiti in kar si moramo priznati. Kolikokrat se motimo o sebi. Samarijanka se ni več motila, ko je srečala Jezusa. »Nimam moža« je bila njena prvo ugotovitev. Pred Jezusom se je zavedal, kako je z njo. Bistvo češčenja Jezusa v Najsvetejšem je, da Gospodu damo priložnost, da mu pustimo povedati tisto, kar nam ima povedat. Če se ne usedemo ob vodnjak, kjer nas čaka, če se nam mudi naprej in se nam zdi dovolj, da mu spotoma rečemo »Dober dan, Gospod«, nam ne bo mogel povedati ničesar.

Bolj kot bomo iskali njegovo bližino, upirali oči vanj, bolj bomo videli, da naša srečanja z njim niso slučajna. Razkrival nam bo, da smo pred njim zato, ker nas čaka. Tako, kot je čakal Samarijanko. Polagoma nam bo razkrival, da želi biti naš sogovornik zaradi nas samih.

Ne bi se mu izmikali, ne bi iskali ovinkov, da bi se izognili vodnjaku, ampak bi pustili, da bi nas k vodnjaku vlekla nevidna sila, kakršna je privabila ženo v največji opoldanski vročini, ko se k vodnjaku praviloma nihče ni odpravil. Pa vemo, zakaj je ona šla ravno takrat: ker je vedela, da opoldne ne bo srečala nikogar, ker jo bilo sram pred ljudi, ker ji ni bilo do njihovih zbadljivk. Pa je ravno takrat naletela na Njega, ki ji je vrnil zaupanje in ozdravil njeno ranjeno dostojanstvo.

Po vsakem srečanju z njim se bomo vrnili v življenje drugačni, boljši kot prej. In bolj jasno bomo videli pot pred seboj.

Franc Likar, župnik