Postni čas nam je od Boga ponujena priložnost za poglobitev vere in okrepitev krščanskega življenja v dejanjih vsakdanjega življenja. Brez dvoma je eden največjih darov, ki nam je dan v pomoč Božja beseda. Ob Božji besedi naj bi poglobljeno razmišljali o sebi, o svojih življenjskih držah in usmeritvah. Premišljevanje Božje besede je za postni čas zanesljiva pomoč, da bolje spoznamo sebe in se potem tudi lažje odločimo za to, kar je prav. Ob premišljevanju Božje besede se bodo spet utrjevali vezi med nami in Bogom, ki smo jih zrahljali z grehi, da so začele popuščati.

Zelo zgovorno je prvo berilo. Njegovo vsebino poznamo. Zgodba o vesoljnem potopu je gotovo ena prvih pripovedi, s katero smo se srečali v otroštvu. Noetova barka že tisočletja buri človekovo domišljijo. Kakšna je bila, kako velika, … Še vedno se najdejo kakšni arheologi, ki po gorovju, kjer naj bi pristala, iščejo njene ostanke.

Na misel mi prihaja primerjava s Titanikom. Vsi poznamo tudi to zgodbo; večina od nas smo verjetni gledali znameniti film o tej luksuzni ladji. Noetova barka gotovo ni bila niti senca Titanika. Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik vrhunski profesionalci. In vendar se Noetova barka ni potopila, Titanik pa se je. Noetova barka je bila izdelana v skladu z Božjimi navodili, po njegovem načrtu, Titanik pa po načrtih človekovega napuha. Noe se je zanašal na Božjo moč, na Božje usmiljenje, Titanik pa zgolj na človeško moč in spretnost; kakor da se človeku, ki je bogat, ne more nič zgoditi.

Bog je po potopu z Noetom, z ostankom pravičnih, ki so preživeli, sklenil zavezo. Noeotovi potomci bodo ostali zvesti Bogu, računali bodo na Boga in Bog jih bo vodil. To je tudi povabilo postnega časa, ki je pred nami. Samo v zavezi z Bogom smo lahko uspešni, ko se odločimo za spreobrnjenje, za nov začetek. Kakor Noe. Iz lastne izkušnje pa tudi vemo, da nam kljub resni volji in trudu, zmanjka moči in odnehamo. V to nas potegne kadar nismo trdno povezani z Bogom, hudi duh. Na njegovo moč in zapeljevanje nas želi spomniti Jezusovo bivanje v puščavi. Hudi duh je resnična nevarnost, ki je ne smemo prezreti. Kakor je barantal z Jezusom, baranta z nami za naše največje dragocenosti: za našo vero, za čisto vest, za poštene misli in dejanja; baranta za naše molitve, zakramente. Zgodi se, da človek še sam ne ve, kdaj mu prepusti te zaklade. Ne naenkrat, ampak postopoma, po malem. Tako zapravljamo Božje darove. Božjih darov človek ne izgubi tako, kakor izgubiš denarnico iz raztrganega žepa. Božji darovi so vedno ukradeni. Satan ima pri tem sodelavce: ljudi in stvari. Lahko je to slaba družba, ki te vleče iz občestva vernih, internet, mobitel, denar in še in še. Človeku prišepetava, naj nič ne da za uboge, ker so časi hudi in naj bo varčen, ker bo vse večja draginja; pa mu reče, da je eno nedeljo lahko doma im mu ni treba k maši, saj 'enkrat ni nobenkrat'. Toda že naslednjo nedeljo te bo lažje prepričal, čez nekaj tednov pa se mu sploh ne bo treba več truditi. Podobno nam prišepetava v neštetih drugih rečeh.

V postnem času smo povabljeni, da se mu upremo. Kako? Tako, da delamo ravno tisto, česar satan noče. Prva je odpoved. Odpoved nečemu materialnemu ali kakšni razvadi, ni sama sebi namen. Ko se nečemu odpovem, naredim prostor nečemu drugemu, boljšemu. Na primer odpoved gledanju televizije mi podari nekaj časa. Ta čas je dragocen. Ne gre zato, da se bom v času odpovedi dolgočasil, ampak ga bom napolnil z nečem drugim, kar mi je zelo potrebno; dobro delo, pogovor, molitev, branje dobre knjige. Čas odpovedi je dar zame samega. Mladi so za letošnji postni čas dobili pobudo 40 ur brez telefona. To je povabilo, da bi od 19. do 20 ure izklopili svoj telefon. Namen? Da bi tisto uro porabili za živ stik s sočlovekom, prijateljem, domačim, se z njim pogovarjali in gradili odnos brez tehničnega pomagala. Odpoved bogati.

Dalje, ko se odpovem materialni dobrini in jo podarim drugemu, sem sam dobil nekaj, kar potrebujem: postal sem velikodušen, dober do bližnjega. Odpoved dobrini ni zato, da bom nekaj prihranil, da bom manj potrošil, ampak da bom postal boljši človek v odnosu do soljudi.

Vaja v odpovedi nam je zelo potrebna. Še vedno, kljub materialni krizi, živimo v družbi, ki še ni izgubila naziva 'potrošniška' in 'porabniška'. Ravna se po načelu: čim več boš trošil, tem bolj boš srečen. Ta družba je zlagana že zato, ker zamolči eno bistvenih resnic o človeku, da je človek tudi trpeče bitje. Kadar v takšnem miselnem okolju pride trpljenje, je človek zmeden, izgubi tla pod nogami, ker mu zmanjka vse, na kar je stavil. Drugega ni imel. Pade v osamo. Tega se hudi duh najbolj veseli.

Ob premišljevanju Jezusovega trpljenja in njegovi odpovedi vsemu bomo mogli v postnem času tudi mi spoznavati nujnost odločitve: sem tak, ne smem tak ostati.

Naj nam pomaga, naj nas usmerja in vodi – to ga prosimo na pragu postnih dni.

Franc Likar, župnik