Ob nedeljah v času med božično dobo in začetkom postnega časa, ki so prve nedelje cerkvenega leta, v bogoslužju Božje besede sledimo začetkom Jezusovega javnega delovanja. Začel je s krstom v Jordanu, nato je poklical prve učence in pozival ljudi k spreobrnjenju. Vse to se je dogajalo v bližini njegovega doma, Nazareta in okoliških krajev ob Genezareškem jezeru. Danes ga srečamo v Kafarnaumu, v judovski sinagogi. Tu začne poučevati ljudi, govoriti o Božjem kraljestvu. Evangelist Marko, ki to opisuje, pove, kako so ljudje strmeli nad njegovim naukom. Nekateri so bili navdušeni, začudeni, presenečeni; spet drugi pa nevoščljivi, zmedeni in jezni. To so seveda uradni judovski učitelji iz vrst farizejev in pismoukov. Vemo, da so se imeli za posebej poklicane razlagalce Božje besede in kako so bili na ta svoj poklic ponosni in ljubosumni. Kadar pa so razlagali Božjo besedo, niso nikoli govorili v svojem imenu, ampak so svoje besede vedno skrili za neko avtoriteto iz njihove zgodovine, navadno na Mojzesa. Skoraj vsak stavek so začeli z besedami: »V Pismu piše, … tako piše v postavi… Mojzes pravi…, preroki so zapisali…. In kaj se zgodi, ko pride Jezus: on začne drugače: »Rečeno je bilo, pisano je, jaz pa vam pravim…« Kaj jih ne bi takšen Jezusov uvod vrgel v zrak! Ta govori kot da ima oblast, kot da ima kaj ukazati! Kaj se vendar gre!

Jezus torej že na začetku naleti na nasprotovanje. Toda niso nasprotniki samo pismouki in farizeji, tu je še en nasprotnik hudi duh. Naselil se je v enega izmed poslušalcev. Hudi duh bo skozi vse Jezusovo delovanje njegov stalni spremljevalec. Povsod bo zraven, še v vrtu Getsemani in vse do križa. Oviral ga bo v njegovem delovanju in ga skušal odvrniti od odrešenjskega poslanstva.

Tukaj hoče Jezusa prestrašiti: »Nič več ne oznanjaj, saj te poznamo, kdo si.« Govori v množini, v imenu vseh hudih duhov. »Kaj imaš z nami? Si nas prišel pogubit?« Kot bi hotel reči : »Mi ne delamo zdrah, ti si prišel delat zdraho in bi nas rad celo pokončal!«

Jezus je hudega duha izgnal iz človeka. Prav zato pa je prišel na svet, da bi iz človeka izgnal hudega duha, da ga rešil njegove oblasti in njegovega zapeljevanja. Jezusova beseda ima moč, da premaga hudega duha. Toda to je težko delo. Hudič se upira: »Kaj imaš z nami!« Nič . Bog in hudič nimata prav nič skupnega, kakor nimata nič skupnega laž in resnica, dobro in zlo. Kar očita Jezusu, dela on sam: Si nas prišel pokončat? On, stan, je tisti, ki je prišel človeka pokončat. Hudič sprevrača resnico; belemu reče črno in črnemu, da je belo. Poznamo to, vsak dan se s tem srečujemo.

Hudi duh je človeka stresel, zavpil in odšel. Njegov odhod iz človeka je za človeka boleč. Kako težko se je odtrgati od kakšne grešne navade, prekiniti s kakšnim grešnim početjem in stanjem. Ni enostavno, boleče je, včasih zelo dramatično.

»Vem, kdo si«, pravi hudič Jezusu. Hudič izpove vero v Jezusa. In s kakšno gotovostjo, najbrž bolj od nas, ki molimo vero pred vsakim rožnim vencem ali pri maši. Hudič zanesljivo bolje od nas ve kdo je Jezus. Vendar se ne bojmo, razlika med našo in njegovo veroizpovedjo ni samo ta. On izpoveduje vero iz sovraštva, mi pa iz ljubezni. To pa je razlika, ki nas rešuje in ki premaguje vso šibkost naše vere. Bog gleda na ljubezen. In ljubezen bo satana dokončno premagala. Od česa je hotel satan Jezusa odvrniti? Od tega, da bi šel na križ, se pravi od ljubezni. Kristus in satan

vesta isto stvar: Kristus lahko človeštvo reši satanove oblasti samo na en način – tako, da gre na križ. Boj z zlom ni v besedah, ni v kričanju, kar tukaj v Kafarnaumu počne hudič. Pravi boj se odvija na križu.

Zelo pomenljivo je evangelist Marko v svojem evangeliju kot nasprotje tej satanovi izjavi: »Vem, kdo si, svetnik Božji«, na koncu evangelija, ko je Jezus izdihnil, zapisal izpoved vere, ki jo je izrekel stotnik »Resnično, ta je bil Božji sin« Ta stotnikova izpoved vere pojasnjuje celotno Jezusovo zgodbo. To je zgodba ljubezni do konca, to je zgodba zmage nad zlom.

Zlo se premaga s križem. To velja za vsak človekov greh. Vsak greh je zasužnjenost, s katero človeka vklepa satan. Ni se ga mogoče rešiti brez križa. Vsaka odpoved grehu je boleča, ker hudič skuša narediti vse, da se človek ne bi iztrgal iz njegovih krempljev.

Vendar vemo: v moči vere, čeprav je šibka: čeprav nas zalezuje, je že premagan.On je dobil na križu smrtni udarec, ne Kristus. Nad ljudmi, ki so povezani z Bogom, je brez moči. Zato nas evangelist Marko vabi, naj se prepustimo Jezusovi odrešilni moči. Njegov nauk nas more spremeniti, njegova smrt pa nam dati življenje. Obojega smo deležni pri vsaki sveti maši.

Franc Likar, župnik