»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo: spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Začetek Jezusovega oznanjevanja je klic k spreobrnjenju. Na enak način je začel tudi Janez Krstnik v puščavi. Klic k spreobrnjenju je stalnica skozi vse Sveto pismo. Po prerokih Bog pravzaprav ni delal nič drugega, kot da je klical ljudi k spreobrnjenju. Eden najbolj slikovitih klicev k spreobrnjenju je opisan v zgodbi o preroku Jonu. To je prerok, ki se je upiral nalogi, kot mu jo je zaupal Bog. Zakaj se je upiral, vemo. Bog ga ni poslal k njegovim rojakom, k Judom, ampak k sovražnikom, Asircem, ki so stalno ogrožali Jude, jih napadali in ropali. Ni govora, da bi jim Jona privoščil spreobrnjenje! Njegova največja želja je bila, da Bog Asirce čimprej pokonča. Tu se odpira zelo težka tema, težka za vse čase in tudi za nas: kako privoščiti svojemu sovražniku nekaj dobrega, privoščiti mu srečno rešitev, privoščiti mu, da ga ne bi zadela kazen, ko pa je po našem gledanju kazen edino, kar si zasluži! Kako je bil v tem Jona neizprosno trmast. Zbežal je od Boga, zapustil je Boga, da bi le bili Ninivljani pokončani.

Kako strašne odločitve je človek pripravljen sprejeti, da bi se maščeval, da bi sočloveka pogubil. Tudi svoje prijateljstvo z Bogom je pripravljen zavreči za ta cilj. Sam se oddalji od Boga, da bi sočloveka uničil. To je tragika Jonove zgodbe. Res se je potem vrnil in šel v Ninive, toda le zato, da bi jim z vso privoščljivostjo oznanjal kazen: »Sedaj boste pa videli; vi ste tolkli po nas in sedaj se vam vse vrača!« In se je zgodilo tisto, kar je Jona najmanj pričakoval: Ninivljani so se spreobrnili in bili rešeni. Razlog božjega usmiljenja je bilo njihovo spreobrnjenje in ne Jonove grožnje. Jona je trgalo od besa, ker se je Bog Ninivljanov usmilil.

Kako se takšne stvari dogajajo danes? Tudi danes se nam dogaja, da oznanjevalci svarimo, mogoče tudi grozimo, da bo na našo civilizacijo in na njene pregrehe prišla Božja kazen. Toda pravih rezultatov takega oznanila ni. Teh svaril nihče ne jemlje resno. Na vprašanje, zakaj je tako, sta vsaj dva odgovora.

Nekaj je narobe z oznanjevalci. Nekaj je narobe z vero oznanjevalcev, ne samo, da ni prave odločnosti, da se njihov glas ne sliši v javnosti. Njihovo oznanilo ne prihaja iz lastne izkušnje, da je Bog svet že odrešil.

Nekaj je narobe tudi s poslušalci, tudi z njihovo vero. Ne verujejo več Bogu, nič več nimajo za greh, ne pustijo, da jim kod soli pamet. Spreobrnjenja ne potrebujejo.

Razlog prvega in drugega je zgrešeno razumevanje spreobrnjenja. Vzornik tega nerazumevanja je prerok Jona, ki pooseblja starozavezno pojmovanje spreobrnjenja. Lahko ga ponazorimo s podobo človeka, ki gre po poti. Dolgo hodi po njej in je srečen, ker ve, da je Bog z njim zadovoljen. Pa pride do križpotja. Naenkrat je pred njim še ena pot. Nekaj časa ne ve, katero pot naj izbere in se odloči za tisto novo, ki se mu zdi boljša. Toda, ko nekaj časa gre po tisti poti, spozna, da je šel narobe. Vrne se nazaj do križpotja in krene po drugi poti. Ta vrnitev nazaj je spreobrnjenje. Spreobrnjenje v stari zavezi je pomenilo vrniti se nazaj k življenju po pot življenja po postavi, ki si jo v nekem trenutku zapustil, da te ne bo zadela Božja kazen. Če tega ne narediš, sledi kazen in tvoja pot se bo končala s pogubo. Njegovo spreobrnjenje se je zgodilo iz strahu pred to kaznijo, ki bi ga zadela, če se ne bi vrnil.

V Jezusovem oznanilu pa dobi beseda spreobrnjenje nov pomen. Jezus vabi: »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Evangelij pa je veselo oznanilo, ki ne grozi s kaznijo, ampak prinaša odrešenje. Jezus nas vabi, naj se ne vračamo na tisto križpotje in na pot, s katere smo skrenili iz strahu pred kaznijo, ampak zaradi življenja, zaradi veselja in sreče, ki nas čaka na tej poti, s katere smo skrenili. Bog nikogar ne kaznuje, človek se vedno kaznuje sam.

Z Jezusom Kristusom se je čas dopolnil in približalo se je Božje kraljestvo. To pomeni, da se ni treba vračati k staremu, starozaveznemu izpolnjevanju zapovedi zaradi strahu, ampak je spreobrnjenje skok naprej, v odrešenje, ki ga že imamo, ker nam ga je na križu prislužil Gospod. Kristjani preveč pozabljamo, da smo odrešeni. Zato se vrtimo okrog takih in drugačnih temnih napovedi, kaj vse se bo zgodilo s tem svetom, ki je tako slab, da slabši več ne more biti. In kako ta svet ne zasluži drugega kot da Bog po njem udari. In smo kakor Jona, napovedovalci nesreče, namesto glasniki odrešenja.

Seveda resnica o odrešenju še ne pomeni, da je že vse narejeno. Z Božje strani že, z naše pa ne. Z naše strani se mora zgoditi spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, čeprav se imamo za dobre kristjane in nam to tudi drugi priznajo. Predvsem se moramo spreobračati v svojem pojmovanju Boga. Pravi odnos do Boga ne temelji na strahu, ampak na ljubezni. Kristjani ne verujemo v Boga in se ne ravnamo po zapovedih zaradi strahu pred kaznijo, ampak zaradi ljubezni. Svojo vero živimo kot odgovor na Božjo ljubezen, ki nam jo izkazuje na križu; iz hvaležnosti za odpuščanje.

Franc Likar, župnik