Jezusovemu krstu, ki smo ga praznovali pred enim tednom, je sledilo poslanstvo. Kakšen je bil začetek Jezusovega poslanstva pa nam razkriva današnji odlomek iz Janezovega evangelija. Najprej je izbral in poklical učence. Iz njih je nastal apostolski zbor in pozneje prva krščanska skupnost, ko so se tudi okrog apostolov zbirali prvi verniki, prejemali krst in postali skupnost kristjanov.

Začetek je bil videti zelo skromen. Jezusu se pridruži nekaj mož, ki so bili že prej učenci Janeza Krstnika. Janez Krstnik jih je odstopil Jezusu, ko jih je Jezus poklical. Ta Jezusov klic je moral biti nekaj izrednega, da so ti možje brez vsakega pomišljanja in v prvem trenutku pustili vse in mu sledili. To prvo srečanje je povzročilo preobrat v njihovem življenju. Apostol Janez si je za vse življenje zapomnil celo uro – okrog desete ure.

Da je Božji klic vedno nekaj posebnega, potrjuje tudi pričevanje 1. berila: Božji klic dečka Samuela za preroka. V prvem trenutku Samuel še ni vedel, da ga kliče Bog. Slišal je sicer njegov glas, a je mislil, da ga kliče človek, da je to glas njegovega učitelja.

Ta pripoved nas želi opozoriti na marsikaj. Najprej na to, da se nam vsem v življenju dogaja podobno. Bog nas kliče, pa ne prepoznamo njegovega glasu.

Bog nas ne kliče direktno, ampak po posrednikih, po drugih ljudeh. Bog nas kliče na najrazličnejše načine, a najpogosteje takrat, ko je človeško gledano najmanj možnosti za to: Samuel je takrat spal. Kliče nas sredi običajnega vsakdanjega življenja, po dogodkih, ki niso nič izjemnega. Kliče nas po ljudeh, ki so nam tudi na nek način »vsakdanji«: tisti, s katerimi preživimo skupaj največ časa. Za dečka Samuela je bil duhovnik Eli tak človek. Bil je sicer njegov učitelj, njegov duhovni voditelj, a najprej je bil človek, s katerim je preživljal vsakdan. In prav zaradi vsakdanjosti mi slišimo samo človeški glas in brez posebnih očitkov vesti preslišimo, kar nam sporoča. To je glas staršev, prijateljev, človeka v stiski, duhovnika, bolnika, sodelavca. Vse to je lahko tudi Božji glas, saj je človek Božja podoba in tempelj Božjega Duha: Bog prebiva v njem.

Zato je prav vsako srečanje s človekom priložnost, da se srečamo z Bogom. Zato je še kako pomembno, da smo pozorni drug na drugega, da smo razumevajoči, kadar je treba potrpežljivi in prizanesljivi.

Seveda pa takšen božji klic v vsakdanjosti našega življenja ni edini. Je še drugi klic, ki pa ga predstavljajo apostoli. Ti so poklicani neposredno od Jezusa. Izbrani so za posrednike Božjega glasu ljudem. V Stari zavezi je Bog imel preroke, v novi zavezi ima apostole, duhovnike – odbrane in posvečene posrednike Božje volje. Vedno jih potrebuje in vedno znova kliče. Duhovnik je posrednik Božje volje, je vmesni člen med nebom in zemljo. Na tej točki marsikdo razmišlja drugače. Pogosto slišimo: »Jaz ne potrebujem nobenega posrednika. Sam se lahko pogovorim z Bogom in z njim rešim svoje zadeve kar na prostem, v lepi naravi. Ne potrebujem cerkve, ne potrebujem spovednice, ne potrebujem ljudi, ki hodijo v cerkev, ne potrebuje verouka, verskih skupin, zakramentov.«

Toda ostaja vprašanje, ali človek brez skupnosti Cerkve res prejme tisto, kr potrebuje in po čemer v globini srca zares hrepeni? Ali ne ostaja le pri neki površinski tolažbi?

Kdor Boga prav nič ne pozna, tudi ne more razpoznati njegovega klica. V tem je pripoved o dečku Samuelu več kot resnična. Samuel je bil učenec. Kdor ni vsaj malo poučen v veri, o tem, zakaj je Jezus prišel na svet kot človek, kakšno resnico nam je prinesel, ne more z Jezusom zgraditi resničnega odnosa. Jezus je navzoč v Cerkvi, v zakramentih. Sam se je tako odločil, sam je to izbral za način sobivanja z nami. Vsaj nekaj znanja, vsaj nekaj osnov rednega verouka, vsaj nekega poglabljanja v veri v odraslem življenju, je pogoj, da vstopimo z Jezusom – s pravim Jezusom, ne z neko »privatno in zasebno« podobo o Jezusu, v osebni odnos. Brez osebnega odnosa pa ni zaupanja, ne morem govoriti, da verujem in da sem spodoben reševati svoje zapletene situacije. Zato potrebujem vodnika, posrednika Božjih milosti, nekoga, ki si bo prizadeval, da bi bil jaz in vsa skupnost prav usmerjena. Potrebujem nekoga, ki zame moli, ki posreduje moja iskanja, tveganja, napore in stiske Bogu, čeprav jih ne pozna.

Pot, ki nam jo predlaga Jezus je varna pot, ker tudi sam stopa po njej in hodi z nami. Ob nedeljah nas zbere, da nas usmeri v nov teden, da v vseh situacijah,ki nas čakajo in jih on že vnaprej pozna, sprejmemo oporo in pomoč, ki jo potrebujemo: da bomo znali izbirati dobro in se varovati slabih odločitev.

Franc Likar, župnik