Božični čas danes zaključujemo s praznikom Jezusovega krsta. Jezus je tudi sam želel prejeti krst, ki ga je ljudem podeljeval njegov glasnik Janez Krstnik. Ljudje so Janezov krst sprejemali v želji po odpuščanju grehov, v pripravljenosti, da se spreobrnejo.

K temu nas najprej povabi današnje 1. berilo: »Iščite Gospoda, grešnik naj zapusti svojo pot…, vrni se k Gospodu, ki se te bo usmilil, ker rad odpušča.«

S takšnim razpoloženjem je bilo treba sprejeti Janezov krst. Jezus takega krsta ni potreboval, vendar se je zanj odločil. S tem je pokazal človeku svojo bližino in solidarnost. Jezus je prišel na svet, da bi bil Bog z nami: vedno in povsod. In ker smo največji del svojega življenja grešniki, je z nami tudi takrat. Če bi bil Jezus Bog z nami samo takrat, ko smo brez greha, bi z nami najbrž preživel zelo malo trenutkov. Jezus ni prišel na svet samo da bi nas razveseljeval s svojo navzočnostjo, kot smo o Jezusovem prihodu na svet razmišljali v božičnih praznikih, ampak da bi z nami delil našo usodo, ki smo je deležni zato, ker smo grešniki, da bi brezizhodnost naše usode prekinil.

Vsi vemo za indijskega državnika Gandija. Ni bil kristjan, a je bil njegov življenjski slog zelo blizu evangeliju. Močno je nasprotoval indijskemu nepravičnemu in krutemu sistemu delitve ljudi na kaste. Najbolj pa je zavračal odnos družbe do brezpravnih, ki sploh niso pripadali nobeni kasti. Ti so živeli v barakarskih naseljih, v bistvu kot berači. Kadar je kot državnik prišel v kakšno mesto, je bival pri njih, ni šel v hotel. Reveži so bili nad njim navdušeni in potolaženi. Sprejemali so ga odprtih rok, igral se je z njihovimi otroki.

Ta mož se je odločil za drugačno pot, kakor je od njega pričakovala večina ljudi. Za drugačno pot se je odločil tudi Jezus, ko je prišel med nas. Ljudski voditelji in elita so pričakovali drugačnega Odrešenika, ne takšnega, ki se bo družil s cestninarji, nečistnicami in javnimi grešniki. Ob krstu v Jordanu je razgrnil svoj program: poistovetil se je z vsemi ubogimi, zatiranimi in potrtimi, ki so sestavljali večino prebivalstva in ki so pravzaprav vedno neka večina človeštva. Reveži, potrti, grešniki: to je Jezusova volilna baza.

Temu svojemu programu je ostal zvest, to je njegov slogan vladanja. Kliče k odrešenju, vabi k spreobrnjenju, da bi vsak človek skozi oblake in meglo tega sveta, v katero je zavit zaradi vsega zla, gorja in trpljenja, zaslišal glas, ki prodira z neba: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.« Ali smo bili pozorni na te besede evangelija? Bog nam jih ponavlja nič kolikokrat. Jih slišimo? Ponavlja nam jih Jezus, solidaren za nami, z našo takšno in drugačno revščino.

Ti si ljubljeni! To je najgloblja in najveličastnejša resnica o vsakem izmed nas! Prej kot vse drugo, smo od Boga ljubljeni! Ta resnica premaga marsikakšno drugo resnico o nas, tudi tisto, na katero nismo ponosni! Nič ni pomembnejšega za nas kot to, da smo od Boga ljubljeni!

Ali ni to največji dar, ki ga prejmemo tudi ljudje drug od drugega? Žena od moža in mož od žene, otroci od staršev in starši od otrok, med prijatelji. Kaj je večjega od tega, da ti drugi sporoči, da si ljubljeno bitje. Ljudje smo si dani drug drugemu prav zato, da bi drug ob drugem doživljali, da smo ljubljeni. Ta ljubljenost pa prihaja od Boga, v njem ima svoj izvor in prihaja do nas.

Kako težko je človeku, ki tega nikoli ne sliši, ki tega nima od koga slišati. Veliko je slučajev, ko mora človek slišati drugačen glas: ti nisi dober, nesposoben si, nimaš denarja, neprimeren si, zato te ne potrebujem, zato ostani brezposelen, slab si, zame si nihče Kolikim vsak dan zvenijo taki glasovi. Ne prihajajo od Boga, ampak prodirajo skozi meglo sovraštva, sebičnosti, pohlepa in stremuštva. Koliko ljudi zaradi tega, same sebe deva v nič in se umika, da jih drugi ne bi gledali v njihovem ponižanju.

Bodimo, v moči svojega krsta, v sporočilu današnjega praznika, glasniki tega glasu, ki prihaja iz neba. Pomagajmo drug drugemu, da bi ljudje med katerimi se gibljemo, slišali in čutili glas, ki prihaja od Boga: ljubljen si. In bodimo sami hvaležni za vse tiste trenutke, ko smo sami slišali glas, da smo ljubljeni: ko nas je kdo spodbujal in nam dajal poguma, ko so mislil name, molil zame, ko me je kod pohvalil. In iz te hvaležnosti smo lahko posredniki tega sporočila mnogim, ki nam jih bo Gospod poslal naproti prav zato, da jim to povemo.

Ob Jezusovem krstu se je prikazal Sveti Duh. pri krstu prejmemo Svetega Duha. On nas vse življenje očiščuje in usposablja za življenje iz krsta. Usposablja nas za življenje v ljubezni z Bogom in soljudmi. Krst pomeni nov način sobivanja Boga in človeka. V moči krsta se z Bogom drugače razumemo, se z njim lahko drugače pogovarjamo in predvsem z njim drugače živimo. To pa moramo sami v sebi sproti preverjati, se vprašati : Ali sem zato, ker sem krščen, kaj drugačen, kot bi bil sicer?

Franc Likar, župnik