Včeraj smo se slovesno spominjali rojstva našega Gospoda Jezusa. Doživljali smo veliko Božjo ljubezen: Božji sin je postal človek. Rojen v hlevu že razodeva svoje božanstvo pastirjem, angeli mu pojejo slavo. Čeprav tako nebogljen, že od prvega trenutka služi našemu odrešenju. V tej službi ostane celo življenje. Očetu je bil pokoren do smrti na križu.

Predanost in služenje Bogu je enako čutil in živel tudi sveti Štefan. Zato se ga Cerkev spominja takoj drugi dan po praznovanju rojstva Božjega Sina. Štefan je mož služenja do konca. Služenje je bila pomembna odlika prvih kristjanov. Iz zgodovine vemo, da je življenje prvih kristjanov vnašalo v takratno družbo nov pogled na človekovo dostojanstvo, da je začelo spreminjati dotedanje družbene vzorce. Nasproti uveljavljanju moči in oblasti, oznanja resnico, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Ta misel se je hitro širila, seveda na jezo starega družbenega reda, polnega preračunljivega pehanja za oblast, za nadvlado nad ljudmi in narodi, ki so jo uveljavljali velikaši.

Kristjani so prinašali drugačne vrednote. Njihova moč je bil Sveti Duh. Brali smo, da je bil sv. Štefan poln Svetega Duha. Vera prvih kristjanov ni bila produkt bistroumnih razglabljanj in preučevanj, ampak sad Kristusovega vstajenja. Z modrostjo, ki so jo prejemali od Svetega Duha, so razumeli pomen starozaveznega pričakovanja Odrešenika. Ko je Odrešenik prišel, so ga za razliko od drugih Judov sprejeli. Judje so ga zavrgli, oni pa so v njem prepoznali svojo prihodnost in prihodnost človeštva. Jezusov življenjski program mora postati njihov program. To je ljubezen. Štefan je bil diakon. Diakonija je služenje, je ljubezen. To je program krščanstva, program Cerkve. Vse drugo ni Cerkev, vladanje in gospodovanje ni Cerkev. Cerkev je narobe razumljena, tudi sama sebe je že velikokrat v zgodovini ni prav razumela, kadar je odmislila služenje.

Zgled svetega Štefana je eden od neštetih zgledov, ki nas vračajo k idealu, k tistemu začetku prav do jaslic, ko se je Novorojeni betlehemskim pastirjem razodel kot njihov odrešenik, kot tisti, ki je prišel na svet, da bi človeka dvignil nazaj v polnost dostojanstva Božjega otroka. To bo izpolnil tako, da bo služil, ne d bi drugi služili njemu; da bo sam sebe v tem služenju izničil do smrti na križu.

Štefan je to spoznal in je vedel, da mora tudi sam tako živeti in tako umreti, kajti vsak, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa ga izgubi, ga ohrani za večno življenje. Štefanova zvestoba se je razodevala ves čas njegovega življenja, ko je svojo vero potrjeval z dejavno ljubeznijo do bližnjega. Dokončno potrditev pa je njegova zvestoba dobila kot pečat, ko je vanj letelo kamenje. Zaslepljenost tožnikov ga ni omajala v veri, ampak je zmogel zanje celo moliti: moli je zanje, da bi spregledali, da bi spoznali resnico in se je tudi sami oklenili. Nobenega sledu maščevanja, ampak čista ljubezen.

Kako zelo potrebujemo nekaj Štefanove moči za zvestobo in trdnost v veri. Priznavamo sicer, da smo kristjani, živimo in ravnamo pa po popolnoma nekrščanskih načelih. Dopustili smo, da je naša vera zaprta za visok zid zasebnosti, za katerim ne smemo nikogar vznemirjati; pustili smo si dopovedati, da se o veri molči, razen ko gre za komercialne potrebe ali pa ko je treba razširiti kakšno slabo novico o cerkvi, o kakšnem duhovniku, naj bo resnično ali ne, samo da je. Tu se sme biti glasen in celo zelo zaželjeno je.

Pustili smo si dopovedati, da moramo moralne sodbe ločevati na tiste, ki so modre in jih je treba upoštevati in tiste, ki so neumne jih ni treba upoštevati – to so tiste, ki jih predlaga Cerkev.

In se nam dogaja, kar se pač edino lahko dogaja kot posledica: še nikoli nismo bili tako odvisni od javnega mnenja, reklam in oglasov. Nimamo svojega mišljenja, ampak mišljenje tistih, ki želijo imeti sužnje. In jih imajo. Naučili so nas, kaj vse moramo narediti za svoje telo – za udobje, za zdravje…. a je človeško telo ponižano kot ni bilo še v nobeni civilizaciji. Človeško plemenitost je zamenjala tekmvalnost, politika je postala sinonim za sleparijo vseh vrst. To, kar polni naš vsakdan, je načrtno spodkopavanje krščanskih vrednot. Tudi zato, ker kristjani sami to dovolimo.

Sveti Štefan kaže drugačno pot: pot odločnosti, poguma, neustrašnega boja za resnico. Naj nas njegov zgled in njegova priprošnja okrepi in prevzame, da bomo vredni krščanskega imena, za katero je drago plačal Božji Sin in so drago plačali nešteti mučenci.

Franc Likar, župnik