»Pojdimo torej v Betlehem« so se odločili betlehemski pastirji v božični noči. To odločitev smo danes sprejeli tudi mi. Pastirje je novica tako prevzela, da so pozabili na vsakodnevne tegobe in stiske, da so sledili glasovom angelov in šli na pot. Njihova odločitev je bila bogato poplačana: našli so Odrešenika, ga prepoznali v otroku, rojenem sredi največje revščine. Zaradi te njihove sreče, ki so jo doživeli, je danes nam toplo in nežno pri srcu. Radi bi se znašli med njimi in bili deležni njihovega odkritja.

Vsi dobro vemo, kako težko je prepoznati Boga sredi vsakdanjosti, ki je obložena z neštetimi težkimi novicami. Vsak dan so jih polni časopisi, radijska in televizijska poročila. Ta nam govorijo o nasilju, o sovraštvu, kjer človek napada človeka z nerazumljivo krutostjo. Prinašajo nam zgodbe brezvestnežev, ki brezčutno potiskajo ljudi v revščino in ne bodo za svoja dejanja nikoli odgovarjali.

Vse to je bila tudi resničnost betlehemskih pastirjev, brezpravnih, odrinjenih in zaničevanih. Tod prav njim se je Odrešenik najprej razodel. Odrešenik si izbira prostor tam, kjer je človek ponižan in ubog in ga vabi, naj se mu približa. Vse nas vabi na veliko načinov. Eden je tudi današnji praznik, njegov rojstni dan.

Ko gledamo betlehemske pastirje na jaslicah in se vživljamo v njihovo hitenje k Novorojenemu, jih vidimo, kako skoraj nobeden nima praznih rok. Vsak nekaj drži, če ne drugega, pa sklepa roke v molitev. Ali nosi ovčko, ali igra na piščalko, ali si sveti s svetilko. Ti predmeti, ki jih imajo v rokah pastirji niso kič, brez pomena, niso del neke romantične pravljice. Vanje je položeno globoko sporočilo.

Ovčka v naročju prvega pastirja pomeni vero, s katero pristopamo k jaslicam. Z vero v srcu se bližamo skrivnostnemu sporočilu Odrešenikovega prihoda na svet. V njem prepoznamo Božje jagnje, ki ga je prvi ljudem predstavil Janez Krstnik in odjemlje grehe sveta. Tega, kakor zakletega sveta, potopljenega v brezno greha, v katerem se tudi danes utaplja človeštvo. Če s to vero doživljamo božični praznik in se ne zadovoljimo samo z neštetimi lepimi božičnimi znamenji in okraski, smo na cilju, smo tam, kamor so prišli pastirji. Božič ni okrasek našega življenja, ampak je povabilo k veri. Pastirji so v podobi človeškega otroka prepoznali Boga. Za nas je to zelo jasno sporočilo: v človeku, tudi v najbolj običajnem, navadnem, ubogem se mi razodeva Bog; vsak moj bližnji je božja podoba in se moram pred njim prikloniti. Samo tako se premaguje razlike, nasprotja in sovraštvo med ljudmi, med rasami, med narodi. To je edini način, da se bodo skrajšale črne kronike v naših medijih. Druge rešitve kot je ta, ki nam jo kažejo pastirji pred betlehemskihm hlevčkom NI.

Drugi pastir, ki je navadno na jaslicah tudi nepogrešljiv, igra na piščalko. S tem ponazarja upanje. Lep glasba v še tako potrto srce vlije tolažbo, na lice privabi nasmeh in vlije kanček poguma v srce. Kaj vse premore lepa božična pesem.

Božič je namreč praznik upanja, zanesljivega upanja, ker je že uresničeno in se samo še uresničuje v dušah ljudi. Je dokaz, da Bog človeka ne vara. Naj človeka pritiska k tlom še takšno breme, pri jaslicah dobi nekaj tolažbe, ker na jaslicah je pesem. Jaslic brez pesmi ni. Če ni nobene druge melodije, angelska pesem »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji«, je nepogrešljiva, kakor je nepogrešljivo v jaslicah Dete samo. Kdo je bil v bolj brezupnih okoliščinah kot Marija in Jožef z Detetom? Si upa kdo izmed nas reči, da je bil kdaj v večji stiski od njih? Božič je praznik upanja celo za tiste, ki ne morejo k jaslicam. Zato pa lahko gremo mi do njih.

Imamo še nepogrešljivega tretjega pastirja. Ta nosi svetilko. Nosi ljubezen. »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih«.Božič je skrivnost ljubezni. Božje in človeške. Brez nje je božič nerazumljiv. Jezusa je samo ljubezen nagnila, da je prišel prebivat med nas ljudi. »Bog je svet tako ljubil, da je poslal svojega sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje. Samo kdo ima prižgano luč ljubezni, bo našel pot do Betlehema – do Boga in do človeka.

Trije pastirji. Z ovčko v naročju, s piščalko na ustih in s svetilko v rokah smo možje, ki lahko spremenijo svet, nad katerim tožimo, kakšen je. S temi njihovimi atributi se vrnimo od praznovanja tudi mi in s pastirji slavimo in hvalimo Boga za vse, kar smo videli in slišali.

Franc Likar, župnik