Božja beseda 4. adventne nedelje nas danes popelje v zgodovino izvoljenega ljudstva, do kralja Davida. Živel je lepo in udobno kraljevsko življenje. Imel je bogato palačo, kot se za kralja spodobi. Toda začela se mu je oglašati vest. On živi tako udobno, kaj pa Bog, kateremu pravzaprav dolguje vse to, kar ima? Bog ga je poklical s pašnika in ga postavil za kralja. Pri vseh Davidovih zmagah je bil Bog na delu. In on, David, sedaj pusti Gospoda, da prebiva pod šotorom. Kar sram ga je in sklene, da bo tudi za Gospoda postavil 'kraljevsko' hišo, kakršna se spodobi za Kralja vseh kraljev.

In ko kralj David že začne s pripravami za gradnjo, se oglasi Bog: »Ti mi boš zidal hišo? Ravno obratno bo: Jaz bom tebi zidal hišo, kakor sem ti dal tudi že do sedaj; nič nimaš, česar ti ne bi dal jaz.«

Hiša, ki jo bo Bog sezidal Davidu, bo iz drugih materialov in se je ne bo dalo podreti, bo večna. Hiša v hebrejščini pomeni dvoje: ni samo stavba za bivanje, ampak pomeni tudi skupnost, ki v hiši živi, družino, rodovino in potomstvo. Na tem drugem pomenu stoji Božja obljuba Davidu. David je sposoben sezidati hišo, ki bo nekoč tudi porušena, bo minljiva, kakor vse človeške zgradbe.

Bog od nas ne potrebuje ničesar. In mu tudi nimamo kaj dati. Vse, kar bi lahko storili mi zanj, je že on storil za nas. Nikakršnih uslug mu ne moremo izkazovati, da bi mu dokazovali svojo dobroto. On nam je vse daroval in on zida našo hišo, naše življenje. Božji načrt, po katerem gradi naše življenje visoko presega vsako našo zamisel o tem, kaj in kako bi urejali svoje življenje. On je neskončno boljši arhitekt našega življenja, kot bi lahko bili mi sami. Tukaj bolj slabo velja pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Kovač naše resnične sreče je Bog. Za plačilo pa želi nekaj, kar se komu zdi nepojmljivo: v tej hiši želi prebivati tudi on sam. Naša hiša je tudi Božje bivališče. Njegovo prebivanje daje tej hiši trdnost, se pravi našemu življenju in vsemu, kar v naše življenje spada.

Danes, v adventu, nekaj dni pred praznikom Njegovega rojstva nas prosi, naj mu damo dovoljenje, mu priznamo stanovanjsko pravico v naši sredi, v našem življenju, v našem rodu. Je pa še en pogoj, da pride: ponižnost. Ponižnost prav vsakega posebej. Gospodar v tej hiši je Bog. Dva gospodarja v eni hiši ne moreta biti. O tem pa nam spregovori Marija. V evangeliju smo brali, kako je Gospod stopil v Marijino hišo. Mogel je vstopiti, ker je vstopil v hišo svoje ponižne dekle. Še več: Marija sama je hiša, ki jo je postavil Gospod. Spomnimo se na nedavni praznik Brezmadežne. Čista hiša, hiša, v kateri greh ni imel mesta. Hiša, v kateri je vladala ponižnost in skromnost. Gradnja te hiše je trajala dolgo, od prvega greha v raju dalje. In je Gospoda veliko stala. Predvsem potrpežljivosti, ko so se mu zidarji stoletja dolgo upirali. In vendar jo je dokončal.

Tudi nam je predvsem potrebna ponižnost in priznanje, da Božjih načrtov ne razumemo. Bog prihaja na svoj način, ki je za nas večinoma nenavaden, v njem se nič ne dogaja »po naše«. Kakor Marija bi ga morali marsikdaj ponižno vprašati: Kako se bo to zgodilo? Mi pa si domišljamo, kako bo svet očarala ta ali ona človeška veličina. Obsedeni smo z željo, da bi bili spektakularni. Iščemo formulo popularnosti, načrtujemo, kako bomo Cerkvi vrnili nekdanjo slavo, vsaj tisto izpred nekaj desetletij če ne še malo starejšo. In se pojavljajo veliki in karizmatični ljudje, tudi v Cerkvi in se vseeno nič ne spremeni, še kar naprej lezemo k tlom. Toda ta čas Bog zagotovo nekje zida, neopazno našim očem in nedosegljivo naši domišljiji. Zagotovo se Kristus rojeva, kjer si najmanj mislimo, sredi problemov in stisk našega sveta, sredi naših osebnih stisk.

Zato ne bodimo domišljavi kakor David. Sezidali bomo tisto, za kar smo sposobni, kar zmoremo. Te dni bomo sezidali tisto, kar nam je najbolj pisano na kožo: betlehemski hlevček, štalico. Tu smo resnični mojstri. Mi lahko gradimo le človeško revščino. Ali ni zanimivo: bolj kot bo hlevček na naših jaslicah izgledal revno, bolj bomo ponosni nanj in lepši se nam bo zdel in večja umetnina bo. To pač znamo in lahko smo ponosni na svojo revščino. V ponižnosti bomo to Gospodu priznali, zlasti v zakramentu spovedi. In on bo to revno mojstrovino spremenil v palačo in se vanjo resnično naselil. Amen.

Franc Likar, župnik