V središču evangelija tretje adventne nedelje je podoba Janeza Krstnika, ki ga Jezus označi, da je »več kot prerok«. Prejšnjo nedeljo nam je o njem spregovoril evangelist Marko, danes apostol Janez. Janez Krstnik ni samo strogi klicar k spreobrnjenju in pokori, ampak prihaja tudi kot pričevalec Luči, svetlobe, veselja, novega življenja.

Tretja adventna nedelja se imenuje »nedelja veselja« in zaznamuje prehod iz prvega dela adventa, ki je res zaznamovan s povabilom k spreobrnjenju in spokornosti, v drugi del, ko je v ospredju radostno pričakovanje bližine odrešenja. Povabilo k veselju povezuje vso današnjo Božjo besedo. V prvem berilu slišimo klic preroka Izaija: »Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu.« Psalm po berilu je Marijin slavospev: »Moja duša se raduje v mojem Bogu.« Drugo berilo pa se začenja z povabilom apostola Pavla: »Vedno se veselite!«

Biti vesel, biti srečen, je morda najbolj splošna in najbolj izrazita človekova želja. Glede tega, kje in kako veselje iščemo, pa smo si zelo različni. Ob tem se nujno srečamo tudi z vprašanjem, kaj je pravo veselje. Tehnološka družba je lahko pomnožila priložnosti za užitek, ni pa ji uspelo prinesti prave radosti in veselja. Prinese le neke vrste »sintetično« veselje, ki je nima pravega učinka in ne pravega trajanja. Zaradi njih nismo nič bolj srečni. Prava radost namreč prihaja od drugod. Prava radost je duhovna. Kljub temu, da imajo mnogi ljudje materialnih dobrin na pretek in si lahko kupujejo zabave in užitke, tonejo v zdolgočasenost, črnogledost in tesnobo. Med nami so danes cele generacije ljudi, ki ne pričakujejo, da bi jim Kristus lahko kaj dal, da lahko z vero vanj izpolnijo svoje življenje. Ne potrebujejo Boga in ne potrebujejo njegovega rojstva. Govorijo nam: »Pustite nas pri miru, nimamo časa! Tisti vaš 'trans' se ne obnese, ne učinkuje. Kar vi verujete, nima za nas nobene koristi. In iščejo srečo drugje, ne oziraje se na posledice, tudi s kozarcem v roki in iglo. V pozabi in užitku.« Pravo veselje se ne rodi iz užitkov, rodi se lahko samo iz bolečine, iz prestanega trpljenja. »Vi boste žalovali, svet pa se bo veselil. Toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost,ko pa rodi, ne čuti več tesnobe, ker se je človek rodil na svet« (prim Jn 16,20-22).

S to primerjavo nam je Jezus veliko povedal. Čas, ko žena pričakuje rojstvo svojega otroka je čas marsikatere težave in marsičemu se v tem času odreče. In vendar je polna veselja, ker gleda v prihodnost. Vsako odrekanje in vsaka omejitev je nič v primerjavi z veseljem v njeni duši. Ta primerjava nam prinaša močno sporočilo. Resnično in dolgotrajno veselje zori v potrpljenju in trpljenju. Ni vrtnice brez trnja. Ugodje in bolečina se držita skupaj in ne gre ju ločevati. Pomembno je, kako se odločamo: ali izberemo ugodje za kratek čas in to vodi v trajno bolečino; ali pa izberemo kratko trpljenje, ki vodi v trajno srečo. To ne velja le za svet duhovnega življenja, ampak tudi za čisto vsakdanje življenje. To velja za veselje povezane in složne družine, za veselje prijateljstva, veselje kmeta ob dobri letini ali pa veselje športnika ob zmagi. Vsaka od teh radosti zahteva žrtev, odpoved, zvestobo dolžnostim, vztrajnost in napor. Toda rezultat je čisto drugačen od poceni pridobljenega ugodja.

Prav to velja tudi za kristjanovo veselje. Veselje, ki nam ga daje vera, ni veselje na kratek rok, za nekaj prazničnih dni, ki mu bo sledila naveličanost in praznina ampak je veselje, ki bo bogatilo vso našo prihodnost in nas bo spremljalo celo v večnost. To je veselje, ki ga daje Bog tistemu, ki ga ljubi, ki mu sledi, tistemu, ki njegove darove sprejema hvaležno. Kristjan je vesel človek, ker veselje sprejema iz srečanja in prijateljstva z Bogom. Naša sreča ni odvisna ne od naših prijateljev ne od naših sovražnikov; ne od težav in uspehov, ki jih doživljamo, ampak od tega, kako jih sprejemamo. . kdor je zasidran v Bogu, na vse gleda v pravi luči.

Adventni čas nam daje še posebne razloge za veselje, ker je čas pričakovanja in upanja. Upanje nas drži pokonci, nas žene naprej. V upanju stopamo naprej, ne v gledanju, pravi apostol Pavel. Vztrajno moramo negovati pot, ki vodi do Gospoda. Res je,d a Bog prihaja k nam, a se mu moramo tudi mi bližati, sicer se naše poti ne bodo nikdar srečale. Če po poti dolgo nihče ne hodi, se zaraste, ob njej se naseli strupenjad in se bomo še sami bali hoditi po njej. Adventni čas je pravi čas, da pot očistimo in obnovimo. V izpovedovanju vere in vestnem osebnem prizadevanju se veselimo tega, kar se ima zgoditi. Če naše upanje ne bo pojenjalo, bo tudi veselja dovolj.

Franc Likar, župnik