Skozi cerkveno leto se zvrstijo mnogi Gospodovi, Marijini in svetniški prazniki. Pri svetnikih navadno praznujemo dan njihove smrti, ki je bil rojstni dan za nebesa; pri Janezu Krstniku tudi njegov rojstni dan, pri Jezusu in Mariji pa celo njuno spočetje: to sta praznika Gospodovega oznanjenja 25. marca in današnji praznik.

Ko se je Marija leta 1858 prikazovala Bernardki v Lurdu, jo je to preprosto dekle pri enem izmed videnj vprašalo, kdo pravzaprav je. Tedaj je iz ust skrivnostne Gospe zaslišala čudovito izpoved: Brezmadežno spočetje sem. S tem je Marija sama potrdila resnico, ki jo je štiri leta prej (letos je 160 let) razglasil papež Pij IX.

Marija je bila torej prva in edina izmed človeških otrok že od samega začetka bivanja obvarovana madeža izvirnega greha. Zakaj se je to zdelo Bogu potrebno? Na to nam odgovarja vsebina današnjega evangelija: zaradi Jezusa, zaradi njegovega prihoda na svet. Dogodek nadangelovega obiska pri Mariji imamo kristjani najpogosteje v svojih mislih. Trikrat na dan zvoni, da se spomnimo na ta dogodek in ga molimo. Bog je postal človek. Po Mariji, po njeni izbranosti od Boga, po njeni zaslugi, po njeni privolitvi. Marija je podoba, vzor, ideal vsakega kristjana in vse Cerkve. Kar se je zgodilo njej, se mora zgoditi vsakemu od nas. Za to gre v adventu; da postanemo čisti prostor, v katerem se bo lahko naselil Odrešenik. V nas se mora naseliti Jezus, učlovečena Božja Beseda. To si Bog od nas želi, to od nas pričakuje. Tudi če k nam ne pošilja svojega nadangela, ne stopa k nam na tako dramatičen način kot k Mariji, pa nam pošilja vsa sporočila, ki nam jih ni težko prepoznati, če smo sprejemljivi zanje. Marija je bila sprejemljiva.

Samo ob dveh besedah iz tega odlomka se ustavimo.

Ob prvi besedi: »v šestem mesecu« Bog prihaja v čas. Kdaj je začel šteti te mesece, da je sedaj prišel do šest. Šest mesecev je minilo od obiska pri Zahariju in Elizabeti, ko je napovedal rojstvo Janeza Krstnika. Takrat se je vse začelo. Bog je stopil na zemljo in začel z uresničevanjem tega, kar je stoletja obljubljal. Šest mesecev je čas, ko je Bog tukaj, ko deluje. To je isto kot šest dni stvarjenja svet. To je tudi naš čas. To je naše leto, naš mesec in vsak naš dan. To je čas, v katerem ni več obdobij brez Boga. Bog vstopi v človekov dan, postane njegov sodobnik in mu odpre svoj večni »danes«. Tudi zgodovinsko je bil to čas velike negotovosti in strahu. Majhni narodi, kakršen je bil tudi judovski, so živeli v strahu, da jih bo veliko rimsko cesarstvo »pohodilo«. In prav v to negotovost je iz nebes sestopil Bog. Ni se bal.

Poleg časa, v katerem prihaja, je tudi prostor, je kraj, kamor prihaja. Brali smo: »v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret.« Vsi smo že kdaj slišali za kakšen odmaknjen ali zakoten kraj, da je Bogu za hrbtom. Nazaret je to bil. Na skrajnem robu dežele, odmaknjen, nepomemben, da je komaj kdo vedel zanj. Nekje v evangeliju je celo zapisan dvom, ki ga je nekdo izrazil: »Ali more iz Nazareta priti kaj dobrega«!?. Nihče ne bi hotel tja: nihče, ki bi hotel uspeti, dobro zaslužiti, postati slaven…. Izbiral bi med velikimi mesti in prestolnicami. Nazaret je zakoten kraj, do njega ni avtoceste, niti železnice. Tam ni služb, ni tovarn, ni šol, ni bolnic, je kraj, kjer ni ničesar.

Toda v ta kraj je stopil Gospod. V kraj, kjer ni ničesar, da bi tam bilo Vse. Za Gospoda ni tako neznanega in nepomembnega kraja na svetu, v katerega ne bi stopil. Nobenega kraja se ne izogiba. Za Gospoda ni noben kraj »Bogu za hrbtom«! Nobene hiše, nobenega stanovanja, nobenega človeškega srca ni, kamor ne bi bil pripravljen vstopiti : »Tja pa ne grem«. On pogumno vstopa v zakotnost in oddaljenost naših src in nam sporoča, da ve za nas, da se nas ne sramuje.

V tem času in na tem kraju je našel Marijo. Najprej se je prestrašila, potem pa je premišljevala. Ni bila zaletava ženska, ki bi se v prvem trenutku za nekaj navdušila, v naslednjem pa bi si že premislila. Dobro je pretehtala angelove besede in šele nato izrekla svojo privolitev. »Glej, dekla sem Gospodova«. Ona se je v tem času in prostoru znašla, ni bila zmedena in se ni počutila nesrečna: ne zaradi negotovosti časa, ne zaradi zakotnosti Nazareta. Znašla se je, ker je znala biti dekla. Toda Marija ni dekla komurkoli. Je dekla Gospodu in to z vso predanostjo.

Ni pravi kristjan, kdor vsakemu da vse prav in si ne upa nikomur ničesar odreči. Kdor hoče biti hlapec vsem, nima gospodarja. Jezus sam nas uči, da ne moremo služiti dvema gospodarjema. Pravi kristjan je, kdor z vso razpoložljivostjo srca in duše služi Bogu, ljudem pa, ker v njih gleda Boga. V tem je kristjanova svetost, v tem sledimo Marijinemu zgledu. Marija je tako služila Bogu. Priporočimo se ji, da bi se ob njej tudi sami oblikovali.

Franc Likar, župnik