Advent je čas Božje obljube in našega pričakovanja, da se bo ta obljuba izpolnila. Z besedami preroka Izaija nam evangelist Marko odkriva vsebino Božje obljube. Najprej pošilja glasnika. Naloga glasnika je, da oznanja nekaj, kar se bo kmalu zgodilo. Ta dogodek bo prihod Odrešenika.

Glasnik pa je mož, ki ga med ljudi pošilja Bog: Janez Krstnik, ki je prav nenavadna pojava, kakršne najbrž ljudje niso bili vajeni. Odet v oblačilo iz kamelje dlake, z usnjenim pasom okoli ledij, zadovoljen z asketsko hrano kobilic in divjega medu. Tak kakršen se je pojavil pred ljudmi, je bil povsem primeren, da oznani to, kar mu je bilo naročeno: ljudje naj se spreobrnejo. Samo s spreobrnjenjem bodo ustvarili pogoje za prihod obljubljenega Odrešenika, ki ga je Izrael dolga stoletja pričakoval in po njem hrepenel. Na spreobrnjenje misli Janez Krstnik, ko kliče ljudem: »Pripravite Gospodovo pot!« (Mr 1,3).

Izrael je živel od Božje obljube, da bo k njim prišlo odrešenje. Ta obljuba je bila njihova duhovna hrana, povezovala jih je v narod, dajala jim je moč, kazala jim je pot. Toda na to obljubo so kdaj tudi pozabljali, cilj se jim zamegli, pot do njega je postajala ovinkasta in hrapava. In sedaj je odrešenje tu, Odrešenik je na tem, da vsak čas vstopi. Bog je torej držal obljubo, čeprav so jo ljudje prelamljali. Tod ni še prepozno: lahko poprimejo za delo in zravnajo svoje hrapave steze in jih tako usmerijo, da se bodo združile z Gospodovo potjo.

Božja beseda današnje nedelje je zato najprej polna spomina na trdnost in zanesljivost Božje obljube, ki ni tako majava in nezanesljiva, kot so človeške obljube: »Trava se posuši, cvetlice ovenejo, a beseda našega Boga ostane na veke« (Iz 40,8). Naj se tudi gore umaknejo in griči zamajejo, vendar se moja milost ne omaje, govori Gospod, ki ima za seboj usmiljenje« (Iz 54,10). Njegove obljube so trdne kot gora. Bog živi to svojo obljubo do svojega ljudstva z nežno ljubeznijo, kakor pravi prvo berilo: »Svojo čredo pase kot pastir, jo zbira s svojo roko, jagnjeta nosi v naročju, počasi vodi doječe.« Kot dobri pastir ve, koliko kdo zmore; tistemu, ki zmore manj, nežno in čuteče pomaga.

Tam, kjer so bili nekoč Izraelci, smo danes mi, novo izvoljeno Božje ljudstvo. Enako ravna z nami. Bistveno spoznanje  naše vere je, da je  Bog  zvest, da drži obljubo, da se ne izneveri tudi če se mi izneverimo.

Kako težko ostajamo zvesti Božjim obljubam, jim zaupati, verovati, da Bog misli na nas. Tolika dogajanja v svetu, ki se vrstijo iz dneva v dan, nam sporočajo vse kaj drugega: naravne nesreče, nove in nove bolezni, strah vzbujajoče stopnjevanje sovraštva in nasilja, islamisti in džihadisti… nepregledne vrste beguncev, vedno več gmotno in duhovno obubožanih, oropanih človeškega dostojanstva, apatija,  naveličanost, črnogledost in brezciljnost.

Nad vsem tem pa se ne sliši drugačen glas, kot je bil glas Janeza Krstnika: »Pripravite Gospodu pot, izravnajte mu steze..., da bo mogel vstopiti v ta svet s svojo močjo in odrešenjem.«  Kdo naj pripravi pot? Tisti, ki je nemočen, zvezan, oropan, brez vsega, prizadet, tega ne zmore. Janez Krstnik pravi »Vi« in misli na nas. Janezu Krstniku podobnega klicarja vidimo v papežu Frančišku, kateremu mora vsak priznati, da je nesporna moralna avtoriteta, ki človeštvo kliče k prenovi srca; kar je hrapavo, naj postane gladka pot… S svojo občutljivostjo za probleme človeštva gleda na znamenja časa v luči evangelija – vesele novice in spodbuja. Kako boleče je njegovo spoznanje, da človeštvo postaja vse manj sposobno sočutja, spričo boleče krize drugih človek ni več sposoben solz zaradi drame bližnjega. »Nemirni postajamo, če nam trg ponuja nekaj, česar še nismo kupili, medtem ko se nam vsa ta zatiranja življenja zdijo nekaj čisto običajnega, nekaj, kar nas sploh več ne pretrese.« Srčika papeževega oznanila je ljubezen nebeškega Očeta, ki brezmejno ljubi vsakega človeka in mu podeljuje neskončno dostojanstvo. V Božjem srcu je prednostno mesto za uboge. Bog sam si je v Kristusu izbral pot uboštva: rojstvo, odraščanje v skromnih razmerah, obdan z množicami brezpravnih in ubogih, zapuščenost v trpljenju, pokopan v tuj grob. Ubog do konca, da bi nas obogatil s svojim uboštvom. Božja ljubezen do ubogih mora navdihovati kristjane, da tudi sami postavimo uboge v središče. Naj zravnamo steze do ljudi, da bo ravna tudi naša pot do Boga.

Bog se nam ne bliža zato, ker smo ga vredni. Če bi ga bili vredni, se pravi, če bil bili sveti in popolni, mu sploh ne bi bilo treba prihajati. Lahko bi ostal visoko v nebesih. K nam prihaja, ker moramo postati drugačni. Ker mu ni vseeno za nas; ker smo grešniki in potrebujemo odrešenje.

Ali bo mogel priti, pa je odvisno samo od nas. Kolikokrat se nam bliža in hoče priti k nam, a ne more, ker ga ne pričakujemo! Ne nastavljajmo mu ovir s svojo lenobnostjo in »vseenostjo«, ne zapirajmo mu vrat s svojo samozadostnostjo. Amen.

Franc Likar, župnik