Pred enim tednom smo s  slovesnim praznovanjem Kristusa Kralja sklenili eno cerkveno leto, danes, na prvo adventno nedeljo vstopamo v novo. V adventnem času bomo pričakovali istega Kralja, da pride v naš svet, v življenje vsakega od nas, da nam prinese mir, 'ki ga svet ne more dati',  da  zavlada med nami s svojo ljubeznijo in tudi  nas nauči, kako na jo živimo. Za to pa Gospod potrebuje našo čuječnost in našo pripravljenost, da mu odpremo vrata svojih src. On nas pozna in nam more pomagati, da bomo svoje misli, besede in dejanja videli v pravi luči in spoznali, kaj moramo pred njegovim prihodom iz njih odstraniti.  

Čas Božjega klica

Z adventnim časom  začenjamo novo cerkveno leto, novo leto Božjega usmiljenja, njegovega obiskanja in njegovih darov, ki nam jih je Gospod pripravljen podariti. V bogoslužju Cerkve se tako vsako leto znova začenja tisto, kar smo obhajali že prejšnja leta. V teku cerkvenega leta se pred dami odvije celota  Kristusovih odrešenjskih dogodkov od učlovečenja in rojstva, preko velike noči in vnebohoda do binkošti in dalje od enega praznika do drugega, do izteka cerkvenega leta. Cerkev se nikoli ne naveliča in se ne utrudi stopati po tej poti Božjih skrivnosti.

V življenju je tako, da moramo vedno znova začenjati: kot ljudje in kot kristjani. Kljub naši dobri volji in našim prizadevanjem moramo marsikdaj priznati, da nismo uspeli, da nismo naredili dovolj dobro, da se nam je marsikaj tudi skazilo. Treba je popravljati ali začenjati povsem znova.

Prav zato gre tudi v adventu, na katerega pragu danes stojimo. Pred nami je naloga, da poboljšamo svoje življenje. Tako preprosto se sliši ta »oguljena fraza«, a vendar nosi v sebi vso resnost Božjega klica. Če  hočemo v tem adventnem času napredovati, se znova dvigniti iz  stare utečenosti in naveličanosti, tega klica ne smemo preslišati.

Priznati moramo, da se sčasoma v opravljanju svojih dolžnosti prepustimo rutini. Tako izginja navdušenje in svojega dela ne opravljamo več z zavzetostjo in ljubeznijo. V adventnem  času nam Gospod prihaja naproti z resnim vabilom,  naj  svojemu poslanstvu in tudi vsem najbolj vsakdanjim opravilom  vrnemo navdušenje. To nam pa nam bo uspelo, če vsemu dobremu, ki nam ga želi podariti in ki si ga tudi sami  želimo, pripravimo prostor. Pripraviti prostor pomeni očistiti prostor svoje notranjosti vse odvečne navlake, ki si je nabrala. Morda se bomo pri tem delu kar zgrozili, kaj vse se je nabralo v tem prostoru. Čemu vse smo nasedli, ker smo bili premalo pazljivi  in previdni  Premalo čuječi!) in čemu vse, kar vanj ne sodi, smo dovolili vstopiti. Koliko vabljivih reklam vsak dan vstopa v naš svet, v naše razmišljanje, v naša čustva in  so nevarna  past,  da pozabljamo na pomembnejše stvari, kot je duhovni svet in duhovna hrana.

Čas veselega  pričakovanja

Cerkev nas v adventnem času ne vabi na način, kot ga pozna svet okrog nas, ki vabi človeka v svoje vode. Ne vabi z reklamnimi napisi, plakati in hrupnimi trobili, ampak z vso resnostjo Božje besede, z spokorno vijolično barvo, z resnimi in umirjenimi pesmimi. Vabi nas k čuječnosti.  Toda s tem nas ne vabi k čemernosti in solzavemu objokovanju svojih napak, pač pa k veselemu in vedremu hrepenenju po Gospodovi bližini.. Z radostjo je pričakovala rojstvo Božjega Sina, ki ga je nosila pod srcem. On, ki je prvič prišel na svet, da raztrga vezi grehov,  je pravi razlog našega veselja. Tudi v tem adventu prihaja zato. Kako pa naj pride, kako naj vstopi, če ga ne pričakujemo, če se njegovega prihoda ne veselimo. Advent je preizkusni kamen življenjskosti naše vere.

Čas dejavnega  pričakovanja

Prav zato nas evangelij na začetku adventa kliče in drami z vzklikom 'Čujte!' Od zagledanosti v ta svet nas želi usmeriti v našo lastno notranjost. Želi, da se znebimo prevelike obteženosti s skrbmi vsakdanjosti, kar pomeni  zagledanosti zgolj v to, kar zadostuje telesu. Želi, da se z večjo resnostjo spoprimemo s svojo mlačnostjo,  navajenostjo in naveličanostjo in zatohlimi navadami. Da se zavemo tudi svojega stanja, kakor ga opisuje v prvem berilu prerok Izaija: 'postali smo umazanci, naša pravična dela so kakor umazana obleka…' Če si predolgo v umazani obleki, se nanjo tako navadiš, da sploh več ne veš, kašna je in kakšen si ti v njej.

Kdor ni čuječ in buden, pomeni,  da spi, da se samega sebe ne zaveda in ne ve, kaj se z njim dogaja. Ne biti čuječ, je nevarno, ker te lahko oropajo ali ti kakorkoli drugače škodujejo. Zato ljudje zaklenemo vrata svojih domov, kadar gremo spat.

Advent pa nas vabi k budnosti, čuječnosti in  odpiranju vrat. Če ne odpremo vrat, tudi ne more vstopiti tisto, kar je dobro. Tudi Bog ne more vstopiti, če nismo budni, še več, če ga ne pričakujemo, če se njegovega prihoda ne veselimo.  

Življenje ni spanje, čeprav je res, da ga telo potrebuje. Duh pa spanja ne potrebuje, ampak mu spanje celo škoduje. Niti za trenutek ne smemo zatisniti oči svojega duha, saj 'ne vemo, kdaj pride čas.' Čuječnost na katero misli Gospod pa ni toliko v tem,  da imamo odprte oči in napeta ušesa in pozorno čakamo, kdaj se utegne kaj zgoditi. Biti buden je nujno, a ni dovolj. Evangelij pravi, da je gospodar, ko je odšel, svojim služabnikom dal 'oblast'.  To pomeni, da smo vsi smo  prejeli odgovornost, da čas, ki nam je odmerjen do Gospodarjeve vrnitve modro in dejavno izkoristimo. Naša dolžnost je, da ravnamo tako, kot bi ravnal on. Našo nenehno čuječnost mora napolniti naša dejavna zvestoba. Poleg oči in ušes potrebujemo tudi roke in noge. Njegova odsotnost je razdalja, ki jo moramo mi izpolniti tako, da gremo po njegovi poti, dokler ne bomo za vedno z njim.  Prehoditi jo moramo v dobroti in ljubezni. Z današnjo nedeljo se izteka teden Karitas, ki nas je vabil k dejavni ljubezni do bližnjega, bil je 'klic doborte'. Advent, ki je pred nami je tudi 'klic dobrote'. Bog prihaja med nas tudi po ljubezni, ki jo izkazujemo bratom in sestram, ki so v stiski. Gospod preko mnogih stisk trka na vrata naših src. To je njegov način, kako vstopa. Z dobroto prihaja na svet Kristus.

V adventnem času nas bo spremljal adventni venček s štirimi svečkami. Spominjal na bo na štiri pomembne stvari, s katerimi se pripravljamo na Gospodov prihod.

Najprej je to sveta maša. Naj ne bodo naše cerkve v teh dneh prazne in mrzle, ker jih ne bi mi napolnili in ogreli s svojo prisotnostjo. Sledi molitev,  ki naj v adventnem času najde dovolj prostora v naših domovih. Tretjo svečko prižigamo  s svojimi dobrimi deli, za katera imamo nešteto priložnosti, le iznajdljivi moramo biti. Četrto svečko bomo prižgali z dobro adventno spovedjo, ko bomo pred Novorojenega položili  vso svojo revščino, da jo bo on spremenil v orodje našega zveličanja. Tako bo naš advent čas prave budnosti in Gospodovega prihoda se nam ne bo treba bati. Sveti Avguštin pravi: »Če si pripravljen, nič ne škodi, če ne veš, kdaj pride.«

Franc Likar, Župnik