Dvajseto stoletje je bilo v Ajdovščini tudi v verskem pogledu polno sprememb, lepih in težkih obdobij. Menjale so se štiri državne ureditve. Premikale so se škofijske in dekanijske meje. Prebivalstvo se je priseljevalo in odseljevalo.

Po površini pozidanega zemljišča se je župnija v tem stoletju večkrat povečela. Toda prebivalstvo se je v devetdesetih letih pomnožilo le za 800 duš. Ob vizitaciji 1758 je imela duhovnija 1200 ljudi, danes jih ima okrog 2000. Vmes so bila nihanja, ko se je število prebivalstva povečevalo ali manjšalo.

Prvi misijon v Ajdovščini

Novi časi so zahtevali nove oblike verskovzgojnega dela. Leta 1904 je novi župnik Josip Cigoj organiziral prvi znani ljudski misijon v Ajdovščini. Vodili so ga lazaristi Mihael Klančnik, Alojzij Nastran in Ivan Pediček. V kroniko je župnik zapisal, da so bili ti dnevi "najlepši v času njegovega bivanja v Ajdovščini".[Kronika župnije ajdovščin, leto 1904]

Marijina družba

Leta 1905 je začela delovati v župniji Marijina družba, in sicer tako, da so se prva dekleta vpisala v Marijino družbo v Šturjah, kjer je družba že delovala. Tiste, ki so se včlanile, so morale na začetku slišati marsikatero pikro od svojih tovarišic, je zapisal župnik Cigoj. Kasneje se je MD v župniji zelo razmahnila in vzgojila mnogo dobrih žena in mater. V času fašizma so bile MD močan dejavnik ohranjanja verske in narodne zavesti, saj so se odvijale v njenih okvirjih poleg verskih dejavnosti tudi pevske in dramske aktivnosti. Pod Italijo so bile prepovedane vse organizacije in društva, ki so dišale po slovenstvu. Le Marijina družba se je nekako izmaknila ukinitvi, ker jo je varoval konkordat med Vatikanom in Italijo. "Po ukinitvi društev se je družabnost predvsem kulturno prosvetne in nabožne vsebine nadaljevala v okviru Marijinih družb in skrivoma po domovih in odmaknjenih krajih."[Vlasta Tul, Tamburice v Šturjah in Ajdovščini zvenijo že stoletje, Ajdovščina 1996, str. 19]

Delovala je tudi fantovska Marijina družbe, ki je versko vzgajala može in fante. Žal je po letu 1945 zaradi režimskih pritiskov MD vedno bolj usihala, delovala je na pol ilegalno. Zadnja prednica je bila Joža Lulik, ki je umrla leta 1998. Sadovi polstoletnega delovanja Marijinih družb se še danes blagodejno poznajo.

Nasprotja med  liberalizmom in krščanskim socialnim naukom

Leta 1910 je župnik Alojz Novak usanovil Katoliško slovensko izobraževalno društvo. Njegov namen je bil ljudi vzgajati, izobraževati in jih povezovati ter jim tako omogočiti, da bodo prišli do svojih pravic.

V Ajdovščini je delovalo telovadno društvo Sokol, ki je bilo pod vplivom liberalcev. Župnik Novak je ustanovil društvo Orel, ki je delovalo na katoliških temeljih in je bilo pridruženo šturskim Orlom. Ajdovščino je v kroniki imenoval "leglo liberalizma v Vipavski dolini".[Kronika ajdovske župnije, rokopis]

Položaj v župniji je takole opisal: "Večina prepostega ljudstva je odvisno od bogatašv - tudi gmotno. Ljudstvo je malo izobraženo, vino igra veliko vlogo. Za kozarec vina se proda in kupi vse, zlasti glasove pred volitvami. Liberalizem neovirano gospoduje nad ajdovskim ljudstvom že več desetletij. Bogataši in uradništvo so se polastili vodstva vsega javnega življenja.

Glede krščanskega življenja se ljudstvo deli na dva tabora. Tržna elita in nekaj zapeljivcev živi protikrščansko, preprosto ljudstvo pa je globoko verno. Gospdarsko je večina ljudstva v žalostnem stanju. Trgovcem so dolžni vedno za 14 dni nazaj in žive iz rok v usta ..."[Kronika ajdovske župnije, rokopis]

Ob taki analizi socialnega stanja v župniji razumemo, zakaj so duhovniki pred prvo svetovno vojno ustanavljali razna društva, posojilnice in druge ustanove ki so ljudem pomagale, jih povezovale, izobraževale in vzgajale. Pvezani in bolj izobraženi so bili močnejši nasproti delodajalcem in lažje so skrbeli za svoj vsakdanji kruh.

Drobne pridobitve na začeku 20. stoletja

16.5.1911 je v cerkvi in župnišču prvič zasvetila električna razsvetljava. Župnik je zapisal, da je  v cerkvi tako lepo, da so ljudje tudi od drugod trumoma hodili gledat.

25.6.1911 so imeli za šagro pri procesiji štiri nove zastave (bandere), ko so jih naredili v Ljubljani.

Cerkvene klopi so bile nove že 27.7.1901.

Prva svetovna vojna

Razgibano versko življenje v župniji je med prvo svetovno vojno zastalo. Ajdovščina je bila  prepolna vojaštva najrazličnejših narodnosti. Za nameček je župnija ostala še brez svjega župnika. Soupravljal jo je Mihael Kmet, župnik v Šturjah. V župniji je kot begunec pomagal Josip Kosovel, župnik v Štandrežu, in sicer do leta 1918, ko se je vrnil v Štandrež.

Ajdovščina je imela ob začetku vojne  976 duš, V vojaško službo je bilo vpoklicanih 146 (148?) oseb, Padlih vojakov med vojno je bilo 18. [Primerjaj: Koledar Goriške matice, 1921, stran 83: Žrtve svetovne vojne]

Na začetku vojne so razširili ajdovsko pokopališče. "Pokopališče v Ajdovščini so zadnje dni razširili, in sicer bo služil nov del kot skupen častni prostor za umrle vojake."[Slovenec, 7.9.1915, Ljubljana 1915]

"V Ajdovščini je bila na vseh vernih duš dan na vojaškem pokopališču v lično zgrajeni kapelici, katero je zgradil na svoje lastne stroške ritmojster vitez plem. Zahony, maša za umrle vojake - junake."[Slovenec, 4.11.1915]

Najhuje je bilo 24.maja 1918. Takrat je eksplodiralo skladišče streliva pri železniški postaji. Porušenih je bilo več okoliških hiš verjetno tudi kapelica na pokopališču. Razrušene so bile strehe na cerkvi, zvoniku in župnišču. Šest tramov na cerkvi je bilo zlomnjenih. Deloma je odpadel strop cerkvene ladje. Uničena je bila Cebejeva freska nad korom, srednja freska pa poškodovana. Petnajst vrat  v cerkvi in v župnišču je bilo razbitih in ven vrženih. Vse šipe pobite, 33 oken poškodovanih. Zaradi zadetkov od granat je odpadel omet na zunanjščini cerkve in župnišča. Poškodovan je bil veliki lestenec (iz konca prejšnjega stoletja), orgle so bile razrušene, prti so postali nerabni. Škoda je bila natančno popisana ob koncu vojne zaradi prijave vojne škode.

V šturski oznanilni knjigi je 2.6.1918 zapisano: "Sedaj nekaj časa ne bo sv. maše v Ajdovščini, ker je cerkev poškodovana. Tudi gospod je šel."

Vojaščina, ki je bila v Ajdovščini, je zasilno usposobila cerkev. do te mere, da je bila lahko v njej spet maša. Kasneje so popravljali cerkev in župnišče od leta 1919 do 1927.

Življenje pod Italijo

Po prvi svetovni vojni se je življenje v marsičem spremeniko. Relativno svobodo, ki je vladala zadnja leta pod avstroogrsko monarhijo, je kmalu zamenjalo nasilje italijanskega fašizma.

Slovenščina je do šolskega leta 1926/1927 izginila iz šol. Le duhovniki so s skrajnimi napori poučevali verouk v slovenščini, toda umakniti so se morali iz šol v cerkve. Slovenska pesem se je ohranjevala v cerkvenem pevskem zboru in Marijini družbi. Pri pevskih vajah cerkvenega zbora so imeli pogosto koga na straži, da so lahko na skrivaj prepevali tudi slovenske narodne pesmi. Duša cerkvenega pevskega zbora je bila Tončka Pivk, ki je vztrajala med pevci do smrti leta 1989. Slovenska društva so bila prepovedna. Slovenščina se je ilegalno ohranjala v cerkvenih bratovščinah in organizacijah. Pod njihovim okriljem so prirejali igre in se učili slovenskih pesmi.

V teh težkih časih je bil župnik Josip Fon (1912 -- 1934), doma iz Gregorčičevega Vrsna. Zaradi odpora fašističnemu potujčevanju v Ajdovščini je bil deležen marsikatere nevšečnosti in je bil končno na pritisk režima leta 1934 premeščen v Vipovže, kjer je deloval do svoje smrti leta 1956.

Vzrok za fašistično nesprotovanje Fonovemu delovanju v Ajdovščini je bilo župnikovo odločno stališče, naj slovenski otroci obiskujejo slovensko mašo, ne pa italijanske, ki jo je takrat v Ajdovščini opravljal italijanski kaplan Angelo Tanin. Julija 1933 je oblast Fonu zapretila z konfinacijo in še drugimi policijskimi ukrepi. Zaradi groženj je nevarno zbolel. 24.4.1934 je dobil s perfekture ukaz, naj takoj vloži prošnjo za upokojitev in prekliče nalog, ki ga je dal duhovniku Filipu Terčelju, da ga nadomešča v njegovi bolezni. Pod temi pritiski je odšel v pokoj v Vipolže. [Primerjaj: Primorski slovenski biografski leksikon, Fon Josip]

Kljub težkim časom in režimskim pritiskom je bilo med obema vojnama versko življenje živo. Ljudje so se čutili povezane z duhovniki, ki so bili zadnji branik slovenstva in so tudi za ceno svoje eksistence ohranjali slovensko narodno zavest in narodni jezi pri verouku in bogoslužju. Mnogi so bili povezani s Cerkvijo ne le iz verskih, ampak tudi iz narodnih nagibov.

Toda veliko vojaštva in raznih italijanskuh uslužbencev je povzročilo v župniji precej moralnih problemov.

Obnavljanje cerkve med obema vojnama

Kljub fašizmu in veliki gospodarski krizi so sredi tridesetih let v župnijski cerkvi marsikaj obnovili.

Med prvo svetovno vojno je država pobrala zvonove in jih prelila v topove. Nove so nabavili leta 1921. Vlil jih je Brioili iz Vidma. Vsi trije so tehtali 2307kg. Toda zvonovi v tem času niso imeli sreče. Mali zvon so prelili leta 1928, "ker je bil ubit" Srednjega so prelili leta 1932, "ker se je ubil". Veliki zvon so prelili leta 1934, "ker se je ubil".[Navedki so iz takratnega inventarnega zapisa]

Ko bi bili vedeli, da bo veliki zvon čez nekaj let spet pobrala druga svetovna vojna, bi ga verjetno pustili kar takšnega, kot je bil.

Leta 1932 so kupili nove dvomanualne orgle, verjetno zato, ker so bile prejšnje ob eksploziji preveč poškodovane. Izdelala jih je goriška tvrdka Cecilia in imajo 12 registrov. Hkrati so koru dali sedanjo obliko.

Odstranjene orgle so bile stare 59 let in so imele en manual in 12 registrov. Ajdovski kaplan Gabršček, ki je bil navdušen glasbenik je leta 1873 dosegel, da so stare orgle prodali v Stomaž in kupili nove.

Leta 1932 so kupili kip Srca Jezusovega. Prej je bila na oltarju slika Srca Jezusovega, ki je sedaj v veroučni učilnici.

Leta 1931 - 1932 so zazidali štiri cerkvena okna, dve v ladji in dve v prezbiteriju, ki so bila v višini približno dveh metrov. V prezbiteriju sta bili obe okni takoj za zadnjima dvema obokoma glavnega oltarja in v višini, kjer se oboka končata. V cerkveni ladji sta bili spodnji okni na severni strani, kjer je sedaj misijonski križ, in na južni steni točno vzporedno s severnim oknom. Namesto zazidanih štirih oken so odprli dve zgornji okni proti severu v cerkveni ladji in severno polkrožno okno v prezbiteriju.

Sodeč po podatkih, je bila cerkev do leta 1932 še bolj svetla kot je sedaj, saj je bilo prej eno okno več, in svetloba je prihajala v cerkev iz petih oken na južni strani in le dveh na severni strani.

Obok nad prezbiterijem je bil dotlej kamnit. Ker pa je bil močno razpokan, so ga istega leta odstranili in nadomestili z lesenim in ometanim z ometom, takšnim, kot je bil že dotlej v cerkveni ladji.

Leta 1936 so položili nov tlak iz ploščic. S tem so na tleh pokrili dve plošči, ki sta bili vhod v dve grobnici, ki sta pod cerkvijo. Večja grobnica je približno na sredini cerkvene ladje. Globoka je 2,5m široka 2,5m in dolga 3,5m. Plošča z vhodom v grobnico je bile v sredi med obema Kussovima oltarjema kak meter proti cerkvenemu vhodu. Grobnica je obokana. V njej je bilo nekaj več kot deset človeških okostij; pozneje so jih pokopali na pokopališču. Na plošči, ki je pokrivala vhod v grobnico je napis COMUNITAS.

Druga grobnica je imela vhod  tam, kjer sta sedaj dve manjši klopi med oltarjem Srca Jezusovega in krstnim kamnom. Je nekoliko manjša od srednje grobnice.

Leta 1937 so ometali zunanjo severno stran cerkve. Slikar Clemente Del Neri je naslikal julija 1937 fresko nad korom, ki kaže, kako Janez Krstnik oznanja v puščavi. Nadomestila je v prvi svetovni vojni uničeno Cebejevo delo.

Isti slikar je naslikal tudi dva medalijona sv. Male Terezije in sv. Ane. Poslikal je tudi Božji grob, ki je uničen. Ostala sta le podobi dveh angelov in slika Jezusa v grobu, ki jih še danes uporabljamo za Božji grob na veliki teden.

Druga svetovna vojna

Na začetku vojne je prišel v Ajdovščino župnik Dušan Bratina (1940-1967), duhovnik z najdaljšim bivanjem v Ajdovščini.

Kljub grozotam druge svetovne vojne in kljub temu, da je bilo v Ajdovščini veliko vojaštva in uradnikov in so se menjavale razne oblasti, jo je župnija odnesla relativno še kar poceni. Ves čas vojne je župnija imela stalnega župnika. V sami Ajdovščini ni bilo večjih spopadov. Kraj ni biil požgan, 24. sept. 1943 so ga bombardirala nemška letala, in to prav v času, ko je bila v župnijski cerkvi milostna podoba Svetogorske Matere Božje.

Zaobljubljen praznik 22. avgusta 1942

Sredi vojnih grozot se je župnija posvetila Brezmadežnemu Marijinemu srcu. Prvič je obhajala posvetitev na praznik Brezmadežnega Marijinega Srca 22.8.1942. Na posvetitev so se pripravljali ves mesec avgust. Župnija se je Mariji posvetila s prošnjo, naj varuje ljudi duhovnih in telesnih nesreč. Praznik se je ohranil vse do današnjih dni. V spomin na medvojno zaobljubo Mariji imamo na ta dan še vedno molittveno uro pred Najsvetejšim in sv. mašo. Do leta 1969 je bilo tudi celodnevno češčenje.

Svetogorska podoba kot begunka v Ajdovščini

V četrtek 23.sept.1943, ob sedmih zvečer je prek Trnovskega gozda prispela svetogorska podoba v Ajdovščino. Iz svetogorskega svetišča so jo umaknli zaradi nevarnih vojnih razmer. V Ajdovščini so jo sprejeli zelo slovesno. Ljudje so prihajali od vsepovsod. V petek 24.septembra je bilo več maš. "Ob dveh in pol so pričele bombe iz nemških zrakoplovov, tedaj se je vse pretrgalo. Po bombardiranju se je vse ljudstvo razšlo iz Ajdovščine. Svetogorsko podobo smo spravili v Gradišče, kjer je ostala do 27. 9. opoldne. Tedaj jo je župnik sam prinesel v farno cerkev, kjer je ostala do sobote, 2.10.1943. Od tu je šla privatno v Križ k očetom kapucinom." [Glej Oznanilna knjiga župnije Ajdovščina 1942 - 1946]

Nova maša Ljuba Marca 11. junija 1944

Sredi vojne je župnija prvič v dvajsetem stoletju doživela novomašno slavje svojega rojaka Ljuba Marca. Kljub vojnim razmeram je bilo slovesno. Novomašnika je pozdravil ajdovski župan. Na zvoniku je vihrala slovenska zastava brez zvezde. Poveljnik nemške posadke je za ta večer podaljšal policijsko uro do polnoči; kar je ostalo od pogostitve, pa je šlo partizanom v hribe. [Primerjaj: Marc Ljubo, Črepinje, Celje - Gorica 1994, str 55]

Konec vojne in prva leta pod Jugoslavijo

22.4.1945 je župnik takole sklenil svoja nedeljska oznmanila: "Prosimo Boga, naj nas reši kuge, lakote, nagle, neprevidene in večne smrti ter grdega in grešnega življenja po vojni."[Glej: Oznanilna knjiga župnije Ajdovščina 1942 - 1946] Teden pozneje so bile zadnje besede oznanila naslednje: "Vojna žaloigra bo končala - brezverci pravijo, da molitev nič ne pomaga, mi pa še bolj molimo!"[Glej: Oznanilna knjiga župnije Ajdovščina 1942 - 1946]

Od maja do srede avgusta 1945 je v oznanilni knjigi vrzel. Župnik se je zaradi negotovih razmer začasno umaknil. To je bil čas velikega veselja zaradi osvoboditve nad fašizmom, pa tudi čas množičnih pobojev ljudi, ki so bili nasprotniki komunizma.

Tudi na Primorskem se je začel komunistični pritisk na duhovnike in vernike. Mnogi, ki so bili dve desetletji veliki nasprotniki fašizma, so bili sedaj na udaru komunističnih oblasti. Med prvimi prav duhovniki. V napoto so bile tudi kapelice in druga verska znamenja.

"V Ajdovščini je nekaj pijanih pripadnikov državne varnosti zmetalo v Hubelj nekaj nabožnih kipov ... Septembra leta 1946 je v Ajdovščini skupina demonstrantov s kričanjem prišla pred župnišče in cerkev. Med demonstranti ni bilo domačinov, temveč prišleki, ki so župnikom grozili po naročilu...."[Miro Kocjan, Primorske novice, 12.sept.1997, stran 29]

Izgon župnika iz župnišča leta 1948

Novi režim je pustil župnika v župnišču nekaj več kot tri leta. Dne 7.12.1948 je bila izdana odločba: "Tovarišu Bratina Dušanu župniku v Ajdovščini se stanovanje v mestni hiši v Gregorčičevi ul. odpove in odredi izpraznitev tega stanovanja tekom 15 dni ... istočasno se tov. Bratina Dušanu naroča, da takoj izprazni sobo v pritličju in jo da na razpolago Medzadružnemu odboru ...

Utemeljitev: Imenovanemu se je stanovanje odpovedalo, ker se prostori v katerih imenovani stanuje rabijo v uradne svrhe ... Smrt fašizmu - svobida narodu!

Pouk: Proti tej odločbi je dopustna pritožba v treh dneh po vročitvi te odločbe."[Dokument je iz župnijskega arhiva, 1948]

Po šestdeset letih bivanja v župnišču, ki ga je leta 1888 pripravil župnik Dugolin, se je moral župnik Bratina preseliti v zasebno stanovanje družine Nussdorfer - Bavčar na Gregorčievi 18 (danes Gregorčičeva 25).

To je bil čas, ko je bilo v Sloveniji zaprtih več sto duhovnikov. Ajdovski župnik jo je odnesel sorazmerno poceni. Ni izgubil osebne svobode, ampak le župnišče.

Podoben status, kot ga je imelo ajdovsko župnišče. so imeli pred drugo svetovno vojno še mnogi drugi farovži. V okolici Ajdovščine še Otlica, Šturje, Velika Žablje .... Drugje na Vipavskem so župnišča ostala v lasti župnije, razen v Ajdovščini.

Starega župnišča se je na vogalu pri cesti držala velika kapelica z marijinim kipom. 25.6.1954 je uradni dopis ukazoval: "iz kapelice ob ulici 5. maja odstranite premične predmete, ker ima izvajalec del naročilo, da kapelico poruši dne 30.10.1954 ... "[Dokument je iz župnijskega arhiva]

Marijin kip je dobil svoj začasen dom na juži zunanji strani cerkve. Morda bo kdaj spet dobil domovanje v na novo pozidani kapelici.

Procesije so bile novim oblastem v napoto. 12.4.1952 je prišla prepoved: "...Obveščamo vas, da je prepovedano vršiti procesije po glavnih ulicah, prometnih cestah in trgih..."[Dokument je iz župnijskega arhiva]

Za nabiranje cerkvene miloščine je moral župnik stalno dobivati dovoljenje, pa tudi obdavčena je bila.

Ivan Albreht; Osnutek zgodovine ajdovske župnije in cerkve, stran 31-42