Preskoči na vsebino


Odpočiti se ob Kristusu

V vsakem odlomku Božje besede, ki jo preberemo ali slišimo, se lahko najdemo. Božja beseda se prileže vsaki naši situaciji, razpoloženju, našemu strahu ali veselju, celo našim trenutnim potrebam in željam. Prav gotovo v ta počitniški čas lepo sedejo besede, ki jih beremo v današnjem evangeljskem odlomku, ko Jezus povabi učence, naj si vzamejo nekaj časa zase in si odpočijejo od napornega dela, ki so ga opravili. Skupaj z Jezusom so sedli v čoln in se odpeljali na samoten kraj. Toda takoj so njihov mir zmotili ljudje, ki so želeli srečati Jezusa.

Takoj se nam postavi vprašanje, ali je bilo tega počitka konec še preden se je začel. Nikakor ne. Dogodek nas uči drugačnega počitka, kot si ga navadno predstavljamo; namreč, da je počitek neke vrste lenarjenje ali lepše rečeno 'počivanje', ko nimaš nobene skrbi, ko se odklopiš od vsega. Človekovo telo in duša se odpočijeta samo takrat, ko imata smer in cilj. Tudi počitek mora imeti vsebino, mora imeti smisel. Počitek ni kakor izklop elektrike; življenje se v nas pretaka tudi v počitku. Že človekova narava sama pritrjuje temu. Srce si ne vzame počitka, če bi si ga, bi bilo z nami konec. Počitek, ki ga ima v mislih Jezus, je poživitev; in to ne toliko telesna, ampak duhovna. Za telesni počitek je pravzaprav dovolj nočni počitek, spanje, ki sodi v ritem našega življenja.

Vrnimo se k prebranemu odlomku. Če ga beremo zgolj po človeško, takoj odkrijemo usodno napako, ki so jo storili učenci: v čoln so vzeli Jezusa. Če bi sedli v čoln sami, bi imeli mir. Ljudje jih ne bi motili. To, kar se jim je zgodilo, ko so prišli na obljubljen samotni kraj, se je zgodilo zaradi Jezusa, ne zaradi njih. Ljudje so iskali Jezusa, ne njih.

Jezus je to vnaprej vedel. Učencem in nam pa s tem sporoča: nikamor brez njega, tudi takrat ne, ko si želimo biti sami. Če ostanemo sami, izgubimo smer, izgubimo silj in smisel. Postanemo del tiste množice, ki je na drugem bregu čakala Jezusa in jih evangelist označi kot ovce brez pastirja. To se zgodi s človekom, ki želi biti sam. Biti kakor ovce brez pastirja, je huda stvar. Ljudje ne vedo, kaj bi s sabo, kam gre njihovo življenje. Utrujeni so od razpotij, utrujeni od blodenja in izgubljanja. v takšni utrujenosti človek najbolj potrebuje počitka; a tega počitka ni brez srečanja z Jezusom.

Za Jezusa ni počitnic in za kristjana ni počitnic brez Jezusa. Jezus se ne jezi na množico, ker mu ne privošči trenutka počitka. Jezusu se množica zasmili. Ne misli nase, ampak vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil. Pri meni boste našli mir svojim dušam.« Miru za telo ni težko najti; najti mir za dušo in duha pa je mogoče samo pri Jezusu in v njem.«

In ne smemo pozabiti: kot Jezusovi učenci tudi sami nosimo poslanstvo, da prinašamo mir drugim ljudem, da ne prihajamo k njim sami, ampak s Kristusom. Ljudje rabijo predvsem njega, ne nas. In zato za konec vprašanje, morda za ta teden: kakšne nas vidijo drugi ljudje: utrujene in izmučene, ali pa nas vidijo skupaj s Kristusom. Od srečanja z nami bodo imeli nekaj, če k njim ne bomo prišli sami.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF