Ena temeljnih resnic, ki jih ljudje katere koli vere priznavamo je, da nismo gospodarji tega sveta; da ima svet v rokah Bog, božanstvo »višja sila«.

Tako tudi Sveto pismo. Sveti pisatelji ne nehajo opozarjati na to, da je svet v Božjih rokah, da so glavne odločitve njegove. V prvem berilu sprašuje Joba: kdo ukazuje morju in mu pove: do tukaj je tvoj prostor, naprej ne greš.« Pred silami morja se je človek vedno počutil najbolj nebogljen, morje od vedno zbuja negotovost in strah. Morje predstavlja mejo tudi za človeka: do kod sme.

Božja oblast nad silami morja se razodene tudi v evangeliju. Jezus je bil z apostoli na morju v čolnu, ko jih je zajel vihar. Z dvema besedama, ki zvenita kot strog ukaz, je vihar pomiril. Apostolom, pa tudi nam, je takoj jasno, da ima takšno moč lahko samo Bog; človek je ne more imeti. Odgovor na to Jezusovo dejanje je bila globoka tišina. Ne samo tišina morja in narave, ampak še bolj tišina apostolov. Ostali so brez besed. Ne samo zato, ker se je pred njihovimi očmi zgodil tak čudež, ampak še bolj zato, ker jim je bilo nerodno in jih je bilo sram. Malo prej so namreč Jezus vrgli očitek, ali mu ni mar, da se potapljajo. Jezus je na to njihovo zadrego odgovoril: »Ali še nimate vere?« Pomanjkanje vere je temeljni problem. In ta problem ni v tem, da niso verovali v Jezusovo moč, ampak, da niso verovali v Jezusovo ljubezen! Spraševali so se, ali Jezus zares skrbi zanje, za njihovo življenje in za njihovo varnost. »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« Vsi vemo, kako je nekaj strašnega očitek ljubljeni osebi: »Zame ti sploh ni mar.« Kako strašno krivdo mu s tem naprtimo. S tem smo ustvarili razdaljo, morda tudi izkopali prepad nezaupanja.

Filozof Heidegger je v eni svoji razpravi razčlenjeval nasprotje med izrazoma »skrbeti zase« in »poskrbeti za drugega«. Skrb zase, čeprav je seveda v marsičem potrebna, pa naj bo še tako nujna, mora vedno dati prednost drugi – to je skrbi za drugega. V tem vidi ideal uresničitve človeka, v tej drži je človek najbolj človek. Ne samo mati, ki pač vedno daje prednost otroku – od vsakega človeka se terja ta drža – na prvem mestu je moj bližnji.

Kar poglejmo okrog sebe, v svoje okolje. Ali nas od vsega vedno najbolj ne prevzame, ko vidimo na primer nekoga, ki se zavzame za svojega podrejenega, ali za svojega sodelavca, ko nekoga javno brani, ko zanj nekaj tvega. Vse to najbolj priznamo kot moralno veličino.

Vrnimo se k apostolom in Jezusu v čoln. Apostoli so postavili pod vprašaj to Jezusovo držo. Koliko je zanje pripravljen tvegati, koliko so mu resnično mar. Pod vprašaj so postavili njegovo nesebičnost in skrb za druge.

Plovba po jezeru je pot skozi življenje. Jezero je moj življenjski prostor, v čolnu pa je moja družina, ljudje, ki so tako ali drugače ob meni. Vemo, da so viharji. Kaj storiti, česa se oprijeti? Kam vreči sidro? Počutimo se sami, izgubljeni, nikomur mar, niti Bogu. Kako se rešiti? Ni recepta, je samo dejstvo, ki je rešilo tudi apostole: Jezusa so pravi čas vzeli v čoln. Jezusa je treba vedno imeti v svojem čolnu. Ko bo vihar, kaj drugega mu bo takrat preostalo, kot da nas bo rešil?

Franc Likar, župnik