Podoba Jezusa – Dobrega pastirja, ki jo imamo danes posebej pred očmi, nam predvsem pomaga razumeti veliko ljubezen, ki jo ima Bog do nas. V evangeliju smo slišali Jezusa, ki pravi: »Svoje življenje dam za ovce.« Pa ne, da samo pravi, ampak je to tudi v resnici storil. Njegove besede niso leporečje, ampak so resničnost, izpolnjena pri njegovi daritvi – na križu in vsak dan na oltarju. Njegova ljubezen je brezpogojna, ne ustavi je naša neposlušnost, pa tudi ne volkovi, ki vedno ogrožajo našo zvestobo do Jezusa, dobrega pastirja.

Našo ljubezen tako hitro zmoti marsikaj: znotraj nas ali zunaj nas. Včasih je dovolj že žaljiva beseda, nerodna kretnja našega bližnjega. Ustavijo jo tudi volkovi, ki bi nas radi odvrnili od tega, da bi ljubili Jezusa, se ga oklepali in mu zaupali. Strašijo nas, se nam smejijo, ker smo Jezusovi, nas pomilujejo, nam tudi grozijo. In lahko tudi uspejo, ča nismo dovolj trdni, dovolj zasidrani v Jezusu, dovolj njegovi, če je naš odgovor na njegovo ljubezen preslaboten ali pa ga ni. Jezus nas v takih trenutkih ljubi s pomnoženo ljubeznijo.

Kot na vsako Jezusovo besedo in držo, je tudi ob besedah današnjega evangelija pomemben naš odgovor. Nekoč so ga rojaki vprašali, kako naj ravnajo. Jezus jim je odgovoril, da tako, da verujejo vanj. To je temelj vsakršnega in vsega našega ravnanja, naših drž in stališč. Kako naj živimo, da ne bomo ovirali Božjega delovanja v dušah mladih, ki bi mogli vstopiti v duhovni poklic; kako naj živimo, da ozračje zanje ne bo zadušljivo. Tu se začnejo vprašanja duhovnih poklicev. Se pravi, kakšna je naša vera, koliko vera oblikuje naše življenje, naša družinska okolja. Koliko hvaležno živimo; hvaležni Bogu, ki nam vse omogoča in daje, ki nas ohranja. Koliko je naše delo, koliko so naši odnosi, prežeti s hvaležnostjo Bogu.

Ko so Izraelci prišli iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, so prvi dan po prihodu dvignili roke k nebu z besedami: »Kako je Bog dober.« Drugi dan so rekli: »kako je Bog dober, ker nam je dal to zemljo!« Tretji dan so rekli: »Kako je dobra zemlja, ki nam jo je dal Bog.« Četrti dan so vzklikali: »kako dobra je zemlja.« Peti dan so molčali. Šesti dan so se začeli med seboj prepirati za zemljo. Pozabili so na besede, prvega dne – kako je Bog dober. Nehali so misliti na Boga. Zato jim je Bog dal še en dan, sedmi dan in jim prepovedal misliti na zemljo; mislijo naj samo nanj, ki jim je zemljo dal. Če sedmega dne ne spoštujemo, se pravi če ne častimo Boga, če se ne zahvaljujemo, če zrak, ki ga dihamo, ne bo prežet z vero, tudi ne bo ozračja za duhovne poklice. Bog ne daje duhovnih poklicev v prvi vrsti zato, ker jih potrebujemo – to tako radi pobožno mislimo in molimo; duhovni poklici so v prvi vrsti nagrada. Z njimi Bog nagrajuje vero, zvestobo, hvaležnost in ljubezen, ki mu jo izkazuje njegovo ljudstvo. Daje jih, da bo mogel svojemu ljubljenemu človeštvu deliti svoje darove, ki jih drugače kot po duhovnikih ne more.

Franc Likar, župnik