Ne glede na okoliščine, v katerih se je znašel svet, ne glede na bojazni, ki jih ni konec, čas teče. Po lanski veliki noči, ki je nismo praznovali, kot smo vajeni, je letos pred nami še ena podobna. Že je tu 4. postna nedelja, ko se je postni čas prevesil v drugo polovico. V hitrem minevanju časa se danes spominjamo osmih let papeške službe papeža Frančiška. Veliko nam v tem času daje misliti, na mnogo stvari nas je že opozoril in nam tudi s svojim ravnanjem pokazal, kakšni kristjani naj bomo; predvsem takšni, da ne mislimo samo nase. Na poseben način je to pokazal z človeško gledano zelo nevarnim potovanjem v Irak, ko ni imel pred očmi sebe in svoje varnosti, ampak predvsem trpeče kristjane, da jim prinese nekaj upanja. Prav s to držo na poseben način pritrjuje Jezusovemu zgledu iz današnjega evangelija: Bog je svojega Sina poslal na svet zato, da bi svet po njem rešil – po njegovi žrtvi na križu. Naloga vseh nas je, da prinašamo svetu upanje, ki nam ga ta Jezusova drža zagotavlja.

Na to upanje, ki nam sije s križa, nas spominjajo začetne besede iz evangelija: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi.« Gre za dogodek iz zgodovine izvoljenega ljudstva, ki je potovalo skozi puščavo. Pikale so jih kače. Mojzes je po Božjem navodilu naredil bronasto kačo in jo obesil na drog, Kogar je kača pičila in se je ozrl nanjo, je ostal živ. Gotovo ste opazili ta simbol v času sedanje epidemije, na primer na aplikaciji »ostani zdrav« in še kje: kača, ki se ovija okrog droga. Sploh ima medicinska stroka ta simbol za svoj. Kako pomenljivo. Ne samo, da se oziramo na cepiva in zdravila, ki nam obljubljajo rešitev, ampak tudi na Kristusa, ki gre na križ, da bi se svet po njem rešil. Od Kristusa, v katerega smo v tem času zazrti, prihaja pomoč in rešitev.

Gospod je z nami. Ob tem ne gre prezreti sporočila, ki nam ga posreduje Božja beseda v prvem berilu. Omenja zgodovino izvoljenega ljudstva, ki jo lahko takoj primerjamo z našim časom, pa tudi z časom življenja vsakega od nas posebej. V življenju izvoljenega ljudstva so se začele kopičiti nezvestobe, pozabljanje na Boga in odpad od njega. Izgubili so vsak občutek za sveto. Svetopisemski pisatelj, ki gleda zgodovino svojega naroda, vidi v tem vzrok za izgnanstvo v Babilonijo. Postali so sužnji. V suženjstvu so si želeli častiti Boga, hoditi v tempelj, a to ni bilo mogoče. Tempelj je ostal zaprt. Po dolgotrajnem in mučnem očiščevanju je prišla rešitev; rešil jih je Perzijski kralj Kir. Spoznali so, da je rešitev prišla od Boga, da je Bog navdihnil kralja Kira, naj jih osvobodi. Tako jih je v resnici rešilo to spoznanje: priznanje Boga. Priznanje, da rešitev, svoboda in vse blagostanje končno prihaja od Boga, bogatega v usmiljenju, kot nam v drugem berilu zagotavlja apostol Pavel. ne

Nam ni treba čakati na kralja Kira, da nas reši. Imamo Kristusa in v njem moramo prepoznati svojega rešitelja. V postnem času smo povabljeni, da se odzovemo klicu, naj vzljubimo luč namesto teme. Vsak zase in vsi skupaj kot Kristusova Cerkev.

Franc Likar, župnik