Postni čas se pred nami odpira kot od Boga ponujena priložnost za bolj srečno življenje. Naj se sliši še tako nenavadno: do bolj srečnega življenja vodi samo ena pot in to je spreobrnjenje. Klic k spreobrnjenju je evangeljski klic, torej je veselo oznanilo. Kaj je lahko bolj veselega kot to, da nam Bog ponuja še eno priložnost, da izboljšamo svoje življenje. Ta še ena priložnost je letošnji postni čas.

Bog je od vedno, od raja naprej, dajal človeku novo, »še eno priložnost«. Te priložnosti so sklenitve zaveze. V prvem berilu smo danes srečali zavezo z Noetom po vesoljnem potopu: »Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo.« Bog je dal človeku, ki se je rešil iz vode potopa, novo priložnost. Apostol Pavel v drugem berilu ugotavlja, da je ta voda vesoljnega potopa »podoba krsta, ki zdaj rešuje nas.«

Ta spomin na krst stoji na začetku postnega časa. Poziva nas, naj obnovimo to krstno pripadnost Bogu, ki smo jo ranili z grehi in s tem z oddaljevanjem od Boga. To oddaljevanje se ne dogaja samo od sebe. Za vsem stoji hudobni duh. Slišali smo, kako se je spravil na Božjega Sina, ki je prišel na svet kot nova od Boga ponujena priložnost človeku, da obnovi zavezo, že tolikokrat porušeno. Bog je dal človeštvu še eno priložnost.

Hudobni duh dobro ve, kaj je krst in kakšno moč ima. Pozna pa tudi našo lahkomiselnost in naivnost pri vrednotenju moči krsta. In na tej naši lahkomiselnosti gradi. Na najbolj zvite načine baranta z nami, da bi od nas dobil največje dragocenosti, on bi nam vrgel nekaj smeti. Kaj je naš zaklad: čista vest, poštenje v besedah in dejanjih, zaklad naše molitve, zakramentov, zaklad naših prijateljskih odnosov, zaklad lepega razumevanja v družini. Vse to, kar je najlepšega v našem življenju, ni samoumevno in te dragocenosti je mogoče izgubiti.

Pomislimo na sedanjo krizo ob epidemiji. Koliko stvari se nam ne zdi več tako samoumevnih, kot so se nam morda zdele prej. Zdi se, da samo izgubljamo. Ali ni tudi v to vpleten hudi duh, ki nas nagovarja, naj se oddaljimo od vrednot, ki so nam dragocene; tistih, ki gradijo naše medsebojne odnose in odnose do Boga. Rad bi, da se navadimo biti pri maši na domačem kavču. Živeti udobno, brez naporov – tako kot je prigovarjal Božjemu Sinu v puščavi.

Če pa na vso situacijo gledamo v luči Božje besede, torej celotnega Svetega pisma, potem lahko rečemo, da nam Bog s to krizo daje še eno priložnost. Vsaka kriza, ki se je kadarkoli v zgodovini pojavila, naj je bila vojna, lakota, kuga ali karkoli hudega, je vedno od Boga dana še ena priložnost, da začnemo znova, da se vrnemo tja, od koder smo skrenili, torej k Bogu, ki je začetek in vir vsega. Vrniti s k Bogu pomeni, zavedati se, kako nismo gospodarji svojega življenja, niti stvari, ki so nam dane; da smo odvisni od Božje dobrote in da njemu pripadamo. Pripadati Bogu pa pomeni živeti po Božji besedi, kot se zaključi današnji evangelij: Spreobrnite se in verujte evangeliju.«

Franc Likar, župnik