Kakor prejšnjo nedeljo, tudi danes Jezus razlaga vsebino Božjega kraljestva s podobo semena. Kakor je za seme pomembno, na kakšna tla pade, je pomembno tudi, kaj spremlja njegovo rast: ali raste na čisti ali na plevelni njivi. S podobo plevela na njivi nas Jezus opozori na nevarnosti, ki pretijo Božjemu kraljestvu in se kakor plevel pomešajo med to, kar je dobrega in dobremu jemljejo življenjsko moč.
Vse, kar je dobrega na tem svetu, raste iz Božje setve. Vendar se v to setev in rast vmeša tudi hudič s svojo setvijo. Jezus se tega zaveda in želi, da se tega zavedamo tudi mi. Ljuljka je zelo podobna pšenici; podobno je tudi zrnje, le da je ljuljkino nekoliko temnejše. Poleg tega ljuljkino seme pušča grenak okus, ali celo zastrupitev, nekakšno pijanost. Ko ta plevel zraste med pšenico, ga ni mogoče več izruvati, ker se korenine pšenice in korenine ljuljke med seboj zelo prepletejo. Zato je edino, kar kmetu ostane to, da pusti rasti oboje skupaj in se ob žetvi odloči za zamudno delo prebiranja, pri čemer je potrebno tudi veliko potrpežljivosti.
Ob misli na to opravilo Jezus najde priložnost, da sporoči pomemben nauk: tudi za odstranjevanje slabega v človeku in v človeški skupnosti, v družbi, je potrebno veliko potrpežljivosti. Nič se ne da na hitro, na silo. Kolikokrat bi radi druge naredili boljše, jih spremenili. In smo nepotrpežljivi. Ker smo nepotrpežljivi, smo tudi grobi. Na to ravnanje nas opozarja prvo berilo, ki smo ga brali iz knjige Modrosti. Božja svetost in veličina se odraža tudi v tem, da je Bog dobrotljiv in prizanesljiv. Pisatelj knjige Modrosti poveličuje Boga, ker »vsemu prizanaša« in »milo sodi« ter nas vodi s »prizanesljivostjo«. Smo drug do drugega prizanesljivi? Kako hitro nas zbode vsaka malenkostna napaka, droben plevelček na našem bližnjem, namesto, da bi bili pozorni na toliko lepega in plemenitega, kar krasi vsakega našega bližnjega. Ko slišimo za napake drugih: so naši odzivi usmiljeni ali obtoževalni? Prosimo Božjo modrost za moč prizanesljivosti in dobrohotnosti.
Sveto pismo večkrat uporablja izraz, ki ga skoraj ne poznamo, še manj pa živimo: »ljudomil«. Z milino napolnjevati naše medsebojne odnose. Nismo ljudomili, če na bližnjih tako hitro najdemo vrsto nepopolnosti, hkrati pa smo prizanesljivi do svojih nepopolnosti. S krepostjo ljudomilosti gledamo dobro v vsakem človeku. Če v drugih gledamo dobro, bo dobro v njih in v nas naraščalo in bo vse manj prostora za ljuljko, za plevel greha slabih navad in ravnanj.
Bog nas tudi »navdaja z upanjem«, še pravi knjiga Modrosti; kajti po grehih nam daje čas za pokoro. Bog nam daje čas, da se spremenimo, saj dobro ve, da to ni preprosto, da zahteva svoj čas. Ali tudi sami dajemo drugim čas, da se poboljšajo, čas, da bi se lahko začeli zavedati, svojih napačnih ravnanj? Imajo pri nas dovolj časa. Ali pa smo jih že pri prvem spodrsljaju črtali iz svojega srca?
Tisto edino, kar lahko in tudi moramo narediti je, da ruvamo plevel iz lastnega srca. Tako bomo najbolj učinkovito zmanjševali plevel greha in zla v svetu okrog sebe. Smo slabotni, a zaupamo tudi resničnosti besed apostola Pavla: Sveti Duh pomaga naši slabotnosti. Prav tako je resnična moč tudi v tem, da se trudimo za rast tega, kar je dobro za nas in za druge.
Franc Likar, župnik
