Ena od resnic o človeku, ki jo naglaša Božja beseda današnje, prve postne nedelje, je tudi ta, da smo ljudje na različne načine preizkušani zato, da bi se izkazali vredni sprejeti tiste darove, ki nam jih Bog daje. Vredni tako, da bi bili zanje hvaležni in da ne bi pozabili, da so od Boga.

Tako sta bila preizkušana Adam in Eva v raju, ki nista zdržala in sta na preizkušnji padla. Človeku sta dana razum in svobodna volja, s tem pa tudi težka odgovornost: da se sam odloča in sam izbira. To pa v človeku vedno povzroča napetost in ga vodi v skušnjavo, da bi bil več kot sme biti; da bi bil gospodar in ne oskrbnik. Da ne bi bil od nikogar odvisen in nikomur odgovoren. Zato se začne dogajati, da Boga izriva iz svojega življenja, dokler ga enostavno ne zanika.

To skušnjavo simbolizira kača, ki Božjo besedo spači do te mere, da človek ne verjame več Bogu ampak satanu. Kača človeku pokaže zmaličeno podobo Boga, da Boga ne prepoznava več ne kot svojega stvarnika ne kot svojega Očeta. Posledica tega je, da se človek ne obnaša več tako, kot mu je primerno in kot je zanj naravno. Ko človek sledi popačeni podobi Boga, pride do svoje lastne popačenosti.

Hudi duh nima meja. Hoče iti do konca. Spravi se na samega Božjega Sina. Pred njim se pojavi s trojno skušnjavo, predvsem nam v opozorilo in svarilo.

Prva skušnjava, da kamni postanejo kruh, je vabilo k posvetnosti, pozemeljskemu razmišljanju in ravnanju. Kaj vse predstavlja ta skušnjava za nas danes. Koliko je reklam, oglasov, nasvetov za boljše telesno počutje; ker kruh ni dovolj, potrebujemo prehranska dopolnila. Ali ni to norost: presiti ljudje potrebujemo prehranska dopolnila! Tisti, ki umirajo od lakote jih seveda ne potrebujejo. Nevede postajamo naivne žrtve ljudi, ki kujejo dobiček na račun človeške neumnosti. Kakor kača v raju ti dopovedujejo, kako jih skrbi zate, kako je dobro, da vendar narediš nekaj zase. Če boš mislil nase, pa ne boš mislil na druge, v tebi bo umrla ljubezen in satan to predobro ve. Ta prva skušnjava se satanu sijajno obnese

Druga skušnjava se nanaša na vero. Skušnjavec pelje Jezusa na vrh templja: Jezus naj se vrže in prihiteli bodo angeli. Kaj to pomeni: jaz lahko delam še tako velike norosti, še požvižgam na Božje in cerkvene zapovedi, bo že Bog poskrbel, da bo vse v redu, saj je dober in usmiljen, saj Bog ni tak kot zadrta Cerkev in njeni župniki. Tudi s to skušnjavo satan žanje sijajne uspehe.

Tretja skušnjava je skušnjava moči in gospodovanja: »Vse to ti dam, če predme padeš in me moliš!« Kaj lahko da satan človeku? Nič, ker ni nič njegovega, vse je Božje. Satanovo postane takrat, ko človek Bogu vzame in da satanu. K temu satan nagovarja človeka in s tem človek resnično poklekuje pred satanom. Kako se obnašamo do tega, kar je Božje? Do svojega telesa, do svojega bližnjega, do narave in vsega, kar narav omeni za človeka? Satan dobro ve, kako se uniči svet.

In za konec: Jezus je zmagal. Kako? Z enim samim orožjem: z Božjo besedo. Ne s človeško, ne z neko novo, svojo, ampak s tisto, ki jo je slišal pri Očetu. Moremo jo slišati tudi mi, imamo jo v Svetem pismu. Odprimo se ji, ko se v postnem času še močneje oglaša.