Preskoči na vsebino


Sol zemlje in luč sveta

V današnjem evangeliju smo slišali velikokrat slišane besede, da smo sol zemlje in luč sveta; bolje rečeno: da bi to morali biti. S to prispodobo nas Jezus spodbuja in opogumlja, da bi se zavedali nenadomestljive vloge, ki jo imamo v okolju, kjer živimo. Sol daje hrani okus, jo naredi prijetno, jo zaščiti. V Stari zavezi je bilo predpisano, da je moralo biti vse, kar so darovali Gospodu, tudi posoljeno. To je pomenilo željo darovalca, da bi bil dar Bogu prijeten, za Boga »okusen«. Istočasno je sol v antičnem svetu simbolizirala tudi trajnost in vrednost.

Druga prispodoba za kristjane je luč. Luč je bilo prvo Božje dejanje ob stvarjenju: »Bodi svetloba«. Bog je lahko začel ustvarjati svet in vanj postavljati stvari, ko je imel svetlobo, ko je videl. Zato nasproti svetlobi stoji tema, ki pomeni nered, strah in grozo.

Kristjani smo Božji otroci in zato otroci luči. Poklicani smo, da Božje luči, ki je po krstu v nas, ne ugašamo z grehi, ampak jo razžarjamo z dobrimi deli in zavestnim odločanjem za dobro. Jezus sam nas imenuje »luč sveta«. S tem nas povzdiguje na svetilnik, obenem pa nam nalaga tudi dolžnost, da vedno in povsod pričujemo zanj, za njegov nauk, ki je resnična Luč. Luč sveta bomo mogli biti, če se bomo vztrajno trudili, da bomo mislili, govorili in delali po njegovem zgledu. Ob tem upoštevati, da se Jezus ni ustrašil teme nasprotovanja in sovraštva, ker je s svojim oznanjevanjem in delom vedno kazal na resnico. Stati na svetilniku, kamor nas Jezus postavlja, ni čast in privilegij. Kdor stoji na svetilniku bolje vidi resničnost sveta, ki ga obdaja. S svetilnika se vidi, kaj je prav in kaj je narobe. Svetilnik, na katerem kristjani stojimo in gledamo na življenje in svet, je evangelij. In ta svetilnik je dostikrat tudi križ. Dvignjen na križ je tudi Jezus sam drugače gledal na svet in ga je bolje videl in druge, še bolj resnične perspektive, kot če bi stal na trdnih tleh.

In kako naj bo človek – kristjan, Jezusov učenec sol in luč, nam daje odgovor tudi prerok Izaija v današnjem prvem berilu: lačnemu daj kruh, brezdomca sprejmi v hišo, nagemu daj obleko, pomagaj zatiranim. Kdor ima odprto srce za svojega bližnjega, njemu bo Bog blizu in mu dajal moči za vztrajanje in rast v dobrem. Ko Jezus zahteva od nas, da smo sol zemlje in luč sveta, hoče, da se zavedamo svojega življenjskega poslanstva in se dvignemo nad povprečnost. Biti veren se pravi vzdrževati in širiti dobroto. Če se bomo kristjani skvarili in spridili, bo svet propadel. »Imejte sol v sebi in živite v miru«, nam naroča Jezus. Hoče reči: bodite modri, preudarni, tudi takrat, ko ste povabljeni, da naredite dobro. Bolj po domače: ne pustite se prinašati okrog tistim, ki bi vašo dobroto izkoristili za svoje slabe namene, za potuho svoji lenobi in nedelavnosti. Bodite dobri, a ne nespametni in naivni. Tudi to pomeni »biti slan« in »osvetljen«. Kolikor bolj bomo preudarni, modri in s tem na pravi način dobri, tem bolj bo tudi krščanska vera v našem svetu verodostojna in ne neka smešna in naivna navlaka preteklosti. Sol in luč namreč tudi izbistrita življenje, poudarita dobroto in hkrati pokažeta na tisto, kar je slabo, pokvarjeno, temno in grešno, kar se skuša skrivati pred resnico in v resnici kvari podobo Kristusove Cerkve, ne pa da bi jo razodevalo v njeni resničnosti.

Kje naj dobimo moč, da bomo prava, resnična luč, če ne pri Njem, ki je Luč od Luči, ki je Resnica in življenje.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF