Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Pri vsaki sveti maši slišimo te besede iz današnjega evangelija, v trenutku, ko duhovnik dvigne razlomljeno hostijo. Te besede je prvi izrekel Janez Krstnik, ki smo ga srečali že v adventnem času, v puščavi, kjer je pozival ljudi k spreobrnjenju, naj vržejo grehe stran od sebe. Grehi so odpadek. Modrena družba se vedno bolj ubada z vprašanjem, kam z odpadki: jedrskimi, tehnološkimi, biološkimi… vsa zbirališča so jih prepolna. Kam pa z grehi, za katere tudi lahko rečemo, da so vedno večji problem, da se kopičijo na neštetih zbirališčih. Odgovor imamo prav tej ugotovitvi Janeza Krstnika: Jagnje Božje jih jemlje nase, na križu jih sežge in uniči. Grehi so odpadek, za katerega ni zadrege, kam z njim.
Težave pa so drugje, vsi to vemo. Greh, ki vlada svetu je tako očiten, da ga ni mogoče spregledati, a ga je tako silno težko priznati. Človek ga težko razume kot odpadek, ki je škodljiv zanj, za človeka samega, za okolje, za naravo, za ves svet. Vsi tudi vemo, kako človek stvari, ki so neprijetne, boleče in mu niso v ponos, zanika, jih skuša poriniti v pozabo ali pa, kar je najhuje, pripisati drugemu človeku in jih kot breme naprtiti na njegova ramena. Lastno krivdo naprti drugemu. S tem se kup odpadkov le še poveča.
Jezus ravna obratno. On, ki je sam brez greha, je greh sveta sprejel nase. On, ki je brez greha, se je dal krstiti; podvrgel se je obredu, ki je za človeka izraz hrepenenja po očiščenju od greha. Kaj mu je bilo tega treba? Ni mu bilo treba, v to ga je prisilila tako močna ljubezen, da nas ni mogel pustiti, da se zadušimo v odpadkih grehov sveta in lastnih grehov.
Nad njih se je prikazal Sveti Duh, ta, ki v zakramentu spovedi tudi nam prinaša Božje odpuščanje, kakor moli duhovnik, ko deli odvezo pri spovedi. Prva naloga, ki jo ima Sveti Duh še pred tem dejanjem pa je, da »prepriča svet o grehu«; da o grehu prepriča nas same, vsakega posebej. Greh moramo prepoznati kot nekaj strašnega, uničujočega in pogubnega, da lahko zahrepenimo po odrešenju. Dokler tega ni, se greh kopiči in ga je vedno več. Z večanjem kupa tega odpadka se veča se veča strah pred nesrečo, veča se trpljenje. Greh prinaša trpljenje. Vsem, ne samo tistim, ki na ta kup nalagajo. Iz tega kupa grehov dobivamo vsi. Trpljenje nedolžnih. Kolikokrat se ob misli na to počutimo kot pred nepremagljivim zidom. Na preizkušnji je naša vera. Na Boga letijo očitki, kakšen je, kako pusti, da se veča kup trpljenja. Kup trpljenja pa se veča samo zato, ker se veča kup greha, ki nas nič ne moti. Pa se ga je treba znebiti. Greh sveta je kup, ki bi se ga svet moral znebiti, ker je ta tisti, ki svet zastruplja in vnaša tolikšno negotovost glede preživetja planeta.
In povrhu vsega, s kakšno neverjetno lahkoto bi se to zgodilo: Jagnje Božje čaka, da odvzame greh sveta, da naredi to, česar mi ne bomo nikdar zmogli – počistiti ta kup, ki se nabira. Jezus ni prišel, da bi učeno razlagal kako naj to naredimo, saj ve, da ne moremo. Prihaja, da vzame nase vso grdobijo, ki jo kopičimo. V zgodovini se je pojavilo brez števila lažnih rešiteljev in se bodo tudi vnaprej. Ti v svetu le množijo gorje. Zahvalimo se pričevanju Janeza Krstnika, edinemu verodostojnemu, ki je pokazal na Božje jagnje, ki edino odjemlje grehe sveta.
Franc Likar, župnik
