Božič je že pred vrati; štiri prižgane sveče na našem adventnem vencu je že močna slutnja svetlobe, ki se bo razlila vsepovsod v sveti božični noči.
To so dnevi, ko človek ne more drugače, kakor da pogleda v svoj notranji svet, v svet vere, ki jo nosi v sebi. Luč, ki je vse močnejša, nas vznemirja, če hočemo ali ne, posveti v vsak kotiček in nam pokaže, kaj se kje skriva. Kakšnega me bo v teh dneh videl Bog, prihajajoči v podobi otroka, v jaslicah. Ali ga bom sposoben sprejeti, mu pogledati v oči in se mu nasmehniti, ne da bi bil v zadregi, ne da bi me stisnilo pri srcu: kaj si misli o meni, kakšnega me vidi.
On pa stopa predme predvsem z vprašanjem, ali ga bom sprejel. Prihaja kot Emanuel – Bog z nami, Bog z menoj, s takšnim kot sem. Pred to izbiro je bil postavljen Jožef, o katerem nam spregovori današnji evangelij. Jožef je o situaciji, v kateri se je znašel, premišljeval. Bil je v stiski. Tega nam ni težko razumeti. Bil je razočaran nad svojo zaročenko, morda tudi nad Bogom, saj je sam pošteno živel. Zakaj se je to zgodilo prav njemu, ki se je trudil živeti po veri. Vendar pa Bogu ni obrnil hrbta. Ni naredil tega, kar tako radi naredimo ljudje: ko se nam zalomi, postavimo Boga na zatožno klop. Jožef je premišljeval in ostal pozoren na Božja znamenja. Bog mu je spregovoril na nenavaden način, v sanjah, po angelu. Bog mu je ponudil odgovor in mu pokazal pot naprej. Božje sporočilo je mogel prepoznati, ker je bil tudi sicer naravnan na Boga, kar pomenijo besede, da je bil pravičen.
To je prvo sporočilo, ki nam ga daje sveti Jožef. Božji glas prepozna tisti, ki je naravnan na Boga. Človek, ki da prednost drugim stvarem, drugim vplivom, javnemu mnenju, potrošniški pritlehnosti in površnosti, uživaštvu, ki se z ljudmi ne zna pogovarjati drugega kot o vremenu, politiki in cenah – bo o tem sanjal tudi ponoči. Nobene sanje mu ne bodo razodele za življenje resnično pomembnih stvari. Ko bo čas odločitve, bo naredil tako, kot je sanjal, ne bo naredil po Božji volji.
Ravnanje po Božji volji je bilo ravnanje svetega Jožefa. Božjo voljo je spoznal, se ji podredil in uresničil Božji načrt. Kot Jožef je vsak od nas na svetu zato, da bi izpolnil Božjo voljo. Ta Jožefova drža je potrebna, da Bog vstopi v naš svet. To je vera. Kjer ni vere, Bog ne more vstopiti. Z vero se premagujejo stiske. Jožef je bil v stiski. A ker je bil tudi pravičen in plemenitega srca, je bil pripravljen rajši sam trpeti, kot da bi povzročil sramoto in trpljenje svoji zaročenki.
Kakor ravnamo, kadar je na preizkušnji naše poštenje, naša ljubezen do bližnjega? Ravnamo po meri svoje pravičnosti, svoje vere, svoje ljubezni; po tem, kar nosimo v srcu.
Danes prihaja med nas luč iz Betlehema. Želi posvetiti v naše življenje, da bi videli sami sebe v tisti luči, v kakršni nas vidi tudi Bog. Tej svetlobi, ki prihaja od Boga, se bomo v teh dneh bližali z molitvijo doma in v cerkvi – pred nami si trije sveti večeri; s premišljevanjem božičnih dogodkov, ki nas bodo s svojo toplino zbliževali z domačimi, s sorodniki, znanci. Zato se ne umikajmo, stran od tam, kjer smo, kjer je naš prostor, naš dom, ampak tja ponesimo betlehemsko luč ki naj tam, kjer smo doma, tudi ostane.
Franc Likar, župnik
