Preskoči na vsebino


Beseda, ki je Ljubezen

Ti božični dnevi, v katerih je sveti večer še vedno zelo blizu in ko še vedno opazujemo otroka Jezusa v jaslicah, so dobra priložnost, da se Bogu zahvalimo, ker nam je prišel tako blizu. Božični dogodek Jezusovega rojstva se nam zdi tako razumljiv in tako blizu, da ne potrebuje nobene razlage. Ko se rodi otrok, ni treba nobenih besed. Ljubezen, s katero starša objemata otroka, pove vse. Ko govori ljubezen, ni treba besed. Besede so ljubezen.

Na ta način moramo brati današnji evangelij, če hočemo kaj razumeti: »V začetku je bila Beseda…« v Jezusu, ki je od vekov bival z Bogom Stvarnikom kot njegov Sin, nam je Bog, ko je poslal tega Sina na svet, spregovoril brez besed. Vsi starši se boste strinjali s trditvijo, da otroka, ki pride na svet, dojenčka, razumete brez besed. Ne zna govoriti in tudi ni treba, da bi govoril, saj ga vseeno razumete, ker govori ljubezen.

Tako se nam je Bog približal v Jezusu. Ni treba besed, Beseda sama je tu, beseda, ki je ljubezen. Saj je Bog govoril v Stari zavezi, pa še koliko! Brez konca in kraja, toda kaj je bilo od tega? Ne dosti. Šele, ko je sam postal človek, je postal razumljen – brez besed. Pa še to ne za vse. Apostol Janez, ki je ta evangelij pisal, ugotavlja, da učlovečene Besede nismo vsi razumeli in zato tudi ne sprejeli. Vemo: vsaka ljubezen je kdaj tudi zavrnjena.

Vsekakor: Bog je vedel, da je edina možnost, da ga razumemo ta, da postane eden izmed nas. Če želiš ljudi resnično razumeti, moraš iti tja, kjer so. Moraš videti, kar gledajo, slišati, kar poslušajo, živeti, kakor živijo. Če hočeš spoznati hlev, moraš stopiti vanj. Bog se nam je približal tam, kjer smo. Prevzel je našo človeško naravo. Indijanski pregovor pravi: Ne govori mi, če nisi prej tri leta hodil v mojih mokasinih. Bog je nosil naše »mokasine« triintrideset let. Zato nas popolnoma razume. Učlovečenje Božjega Sina je skrivnost ljubezni in spada v središče naše vere.

»Boga ni nikoli nihče videl: edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, nam je razložil«.

Kar vemo o Bogu, vemo zato, ker nam je to povedal učlovečeni Božji Sin. Ni nam treba zanikati človeške narave, da bi spoznali Boga. Pokazal nam je, kako naj vero v polnosti živimo v svetu. Naj živimo sveto, kakor je svet on sam. Svetost za nas ni nedosegljiva, odkar je Bog postal človek. Privzel je človeško telo in tako pokazal, da svetost ni povezana samo z duhom in nebesi, ampak tudi s telesom in zemljo. Daje nam tudi moč, da jo živimo: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci«.

Šele potem, ko je ljubezen razumljena in sprejeta, pridejo na vrsto besede. Tudi to nam je Jezus pokazal na sebi. Tistemu, ki je veroval – se pravi ljubil! – je rekel, ker je bil slep: spreglej, ali hromemu: hodi, ali gobavcu: bodi očiščen. Dokler nisi nekomu pokazal, da ga ljubiš in te ne sprejme za svojega, nikar ne govori, ker tvoje besede ne bodo naredile čudeža, ne bodo obrodile sadov.

Evangelij, ki smo ga danes brali je zelo težak, kakor je težko vse v Svetem pismu. Istočasno pa nam prav ta začetek Janezovega evangelija sporoča, da Sveto pismo ni napisano za učene, ali za tiste, ki bi radi postali učeni. Napisano je za tiste, ki so pripravljeni ljubiti. Ljubezen pa je tista, ki tudi razume.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF