Ljudje smo zelo občutljivi na to, kaj drugi o nas mislijo in govorijo. Ni nam vseeno, kako nas vidijo in za koga nas imajo. Običajno si želimo, da nas drugi vidijo le v najlepši luči, da se o nas pohvalno izražajo, da se čutimo sprejeti.
Tudi Jezus učence sprašuje, za koga ga imajo ljudje, kakšna mnenja krožijo o njem. Vendar Jezus s tem ne preverja, koliko mu je uspelo na ljudi narediti dober vtis, ne preverja svoje priljubljenosti, ampak ga zanima, koliko ga ljudje RAZUMEJO in koliko so ga pripravljeni sprejeti v njegovem poslanstvu. Ali razumejo, da je Mesija, da je njihov odrešenik. O Jezus ni dovolj imeti le svoje mnenje. Jezus ni nekdo, ki se ne tiče mojega življenja. Odgovorov na vprašanje 'Kdo je Jezus' je na milijone, a pravile je samo eden, tisti, ki ga je rekel Peter: »Ti si Mesija!«
V prvem filmu o Supermanu je glavno vlogo igral Christopher Reeve. Po zelo uspešno odigrani vlogi so ga velikokrat spraševali, kdo je zanj junak. Junak je tisti, ki počenja drzna dejanja in se ne boji posledic. Junak je tisti, ki se vsepovsod igra z življenjem in vedno zmaga. Ta igralec pa je doživel nesrečo, padel je s konja in ostal hrom. Spremenil je gledanje na to, kdo je junak. Odslej je bil zanj junak tisti, ki v vsakdanjem življenju vztraja kljub nepremagljivim oviram; tisti, ki sprejme življenje takšno, kot je, ki najde smisel svojemu življenju tudi, če ne more premikati ne rok ne nog. In se Bogu zahvaljuje. Jezus je v evangeliju to povedal z besedami: »Kdor vsak dan vzame svoj križ in ga nosi. Ta je resnični junak. Ni lahko biti tak vsakdanji junak. Današnjemu človeku še posebno ne. Danes, ko ni moderno razmišljati ne o trpljenju, ne o križu, ne o Kristusu. Živimo v času filozofij, ki človeku ponujajo rešitve življenjskih zadreg brez križa. Človek se lahko reši sam, s pomočjo guruja ali katerega drugega človeka. Človek lahko človeku veliko pomaga, in to je potrebno, tudi premalo je tega. Toda človek človeku ne more biti odrešenik. To pa je velika razlika. Danes smo priče zgolj temu, da človek človeku, ki mu ponuja pomoč, svetuje kako naj beži pred križem, kako naj trenira svoje možgane, da ne bo mislil na križ, kako naj se križu izogne. Kljub vsemu temu trpljenje vseeno pride. Ali me bo ta križ pogreznil v obup, ali me bo odrešil. Takrat se z vso silovitostjo postavi pred človeka vprašanje: Kdo je zame Jezus Kristus? Kaj takrat človek odgovori na to vprašanje.
Ko je Peter pravilno odgovoril na to vprašanje, je Jezus spregovoril o svojem trpljenju in s tem predstavil čisto novo podobo Boga, ki je do takrat še nismo poznali. Povedal je, da človeka ljubi do konca in da je pripravljen zanj storiti prav vse, tudi sprejeti nase najstrašnejše trpljenje, ker je Mesija, človekov odrešenik. Samo tista ljubezen, ki gre skozi trpljenje, je resnična. Samo trpljenje vodi v ljubezen, v srečo, v življenje.
Vsak dan naj človek izpriča ljubezen do Jezusa s tem, da vzame nase križ svoje vsakdanjosti. To pomeni vsak dan pogumno pritrditi življenju z vsem, kar ta prinaša. Pomeni sprijazniti se s konkretno stvarnostjo in svojim mestom v njej; sprejeti sebe takšnega kot sem, sprejeti svoje danosti, svojo moč kot tudi svojo nemoč, sprejeti čas in okolje, v katerem sem. Sprejeti križ stanovskih dolžnosti, križ vsakdanjega dela, križ odpuščanja, zvestobe v zakonu, križ potrpežljivega prenašanja bolezni in ostarelosti.
Sprejeti vse to – pa ne zato, ker tega pač ne moreš spremeniti, ampak, ker zaupaš, da je na tvojem križu pribit tudi Mesija, ker je križ tvoje odrešenje, ker je na križu On, ki te ljubi bolj kot te lahko ljubi kdorkoli, ki s teboj trpi in je tu tvoja prihodnost, tvoja sreča.
Franc Likar, župnik
